Nove umetnine v stalni zbirki Narodne galerije

Pred odprtjem prenovljene Narodne galerije: Objavljamo izbor najtežje pričakovanih novih umetnin na stalni razstavi.

sob, 23.01.2016, 21:00

Narodno galerijo si lahko ogledate že pred otvoritvijo

Prenovljena Narodna galerija bo odprla vrata v sredo, za vse neučakane pa so pripravili unikaten predhodni pogled. Njeno notranjost si lahko ogledate preko spleta s pomočjo robota, ki ga boste sami zapeljali med razstavljenimi eksponati.

Termin za ekskluzivno vožnjo po galeriji lahko rezervirate na pelji.se, robot pa bo oživel v ponedeljek med 12.00 in 17.30. Če želite na vožnjo povabiti tudi prijatelje, delite povezavo na družbenih omrežjih in dodajte oznako #obiscinarodno.

Ko prestopiš prag Narodne galerije, muzeja, v katerem tredicionalno predstavljajo osrednji kanon razvoja tukajšnje likovne umetnosti, doživiš vtis, da se je tako rekoč iznašla na novo. Na novo razdelila karte, kot se je posrečeno izrazil eden njenih kustosov dr. Andrej Smrekar.

Če se je obiskovalec v preteklosti ob vstopu odločal za pot k domačim mojstrom v Narodnem domu ali k mednarodnim v Novem krilu, ga zdaj po celotnem itinerariju nove postavitve stalne zbirke čaka preplet del obojih, soočanja del tukajšnjih mojstrov s tistimi iz mednardonega prostora, ki pa še vedno pripovedujejo predvsem tukajšnjo zgodbo o okusu naročnikov in zbiralcev skozi stoletja.

Meja med postavitvama zbirke v Narodnem domu in Novem krilu je po novem kronološka. Postavili so jo v sredino 19. stoletja, čas obrata k bolj poudarjenemu upodabljanju slovenske krajine ter postopoma realizmu.

Nova postavitev v številkah: Prejšna postavitev stalne zbirke je zajela 409 umetnin, tokratna bo kar za tretjino obsežnejša. Število umetniških del bo preseglo 600. Objavljamo izbor najtežje pričakovanih novosti v izboru stalne razstave.

Ivana Kobilca: Portret dekleta v naslanjaču, 1892, olje na platnu

Novica o prihodu Portreta dekleta v naslanjaču­ Ivane Kobilca (1861–1926) iz Muzeja lepih umetnosti v Budimpešti v Narodno galerijo je pred dobrim tednom pristala na naslovnicah časopisov. S sliko, ki so jo v madžarski nacionalki­ za leto dni posodili za stalno zbirko Narodne galerije, se tukajšnja javnost ni mogla srečati od njenega nastanka leta 1892, kot je znano, pa je ta Kobilčina upodobitev mlade Parižanke po razstavi v Budimpešti leta 1895 pristala med odkupljenimi deli, namenjenimi tako širitvi tedanje cesarske zbirke kot zbirke deželnih galerij.

Muzej lepih umetnosti v Budimpešti jo je za svojo zbirko pridobil že leta 1902. Kobilca je sicer na portretu upodobila danes neznano­ mlado Parižanko in na njem podobno kot na štiri leta mlajši Kofetarici, ustvarjeni še v Münchnu, v času Kobilčine »temno rjave barvne palete«, tudi mlado dekle postavila pred temačno ozadje. To skorajda ukinja vtis prostora in celo telesa portretiranke, sredi brezčasne teme pa v gledalca zre obraz, poln življenja, mladosti in energije. Tukaj in zdaj.

Hans Georg Geiger von Geigerfeld: Sv. Jurij v boju z zmajem, okoli 1641, olje na platnu

Nova postavitev Sv. Jurija v boju z zmajem Mojstra HGG oziroma Hansa Georga Geigerja von Geigerfelda (okoli 1610−1681) je ena tistih, ki navdušujejo umetnostne zgodovinarje. Po dolgem času namreč znova omogoča srečanje umetnine z njenim izvirnim kontekstom; sv. Jurij bo svoj boj z zmajem (z zlom, videnim s krščanske perspektive) poslej bil v izvirnem »okvirju«, na tako imenovanem zlatem oltarju, na katerem je nekoč nagovarjal obiskovalce grajske kapele v Ortneku.

Oltar, ki je v Narodni galeriji prisoten kot posojilo, tako kot sama slika odraža estetiko pozne renesanse in manierizma v pričakovanju prihajajočega baroka, pri podobi sv. Jurija pa je zanimiva tudi tedanja »multimedija«, prehajanje likovnih zamisli iz enega v drug medij. Če je na nekem kotičku Evrope umetnik izdelal odmevno umetnino, jo je neki grafik lahko upodobil na reproduktivnih grafičnih listih, ki so potovali, naposled pa jo je lahko slikar, oddaljen tisoče kilometrov, znova realiziral kot monumentalno delo. Ozadje Sv. Jurija predstavlja bakrorez Raphaela Sadelerja.

Sveta Magdalena, iz skupine treh svetnic iz Avč pri Kanalu, ok. 1510−1515, les

Zbirka srednjeveške umetnosti v Narodni galeriji je bogatejša za pomembno posojilo iz podružnične cerkve Marije Snežne v Avčah pri Kanalu ob Soči, za serijo treh elegantnih poznogotskih svetnic – ob Sv. Magdaleni še Marije z detetom in (najverjetneje) Sv. Katarine –, ki so nekoč v tej cerkvi, zgrajeni leta 1515, krasile glavni oltar. Tudi nastanek svetnic postavljajo v čas izgradnje cerkve – v leta med okoli 1510 do 1515 –, v Narodni galeriji pa so gostovale že v času velike razstave Gotika v Sloveniji v sezoni 1995.

Svetnice v še gotskem kontrapostu odražajo sodobno modo, pri Sv. Magdaleni­ zbuja pozornost elegantno zasnovana trakasta oglavnica, ki se vije od njenega progastega pokrivala prek dvignjene desnice. Značilni obrazni tipi s kontemplativnim izrazom, obdelava tekstila in ikonografska podoba Marije z detetom uvrščajo avške figure v krog koroških (šentviških?) rezbarjev zgodnjega 16. stoletja.

Jožef Petkovšek: Perice ob Ljubljanici, 1886, olje na platnu

Slika, katere pridobitev je odmevala v javnosti, saj so se v Narodni galeriji junija lani odločili celo za javno zbiranje sredstev za njen odkup (odzvalo se je 15 oseb in prispevalo 1720 evrov, končna cena je sicer znašala 130.750 evrov), je ključna pridobitev v poglavju slovenskega realizma in predstavljanja opusa slikarja Jožefa Petkovška (1861–1898), ki z biografijo, razpeto med ustvarjanjem, nerazumevanjem in duševno boleznijo – umrl je v Kranjski deželni blaznici na Studencu –, tradicionalno velja za enega najbolj samosvojih in tragičnih slovenskih umetnikov.

Perice ob Ljubljanici so za ponazoritev razvoja slovenske umetnosti pomembnejše od vseh drugih Petkovškovih del, so tedaj zapisali v NG, pri čemer je govor o slikarju, čigar delo je bilo kljub skromno ohranjenemu opusu predmet mnogih umetnostnozgodovinskih interpretacij. Sliko je naročila hči soseda in upravitelja Petkovškovega posestva Franca Kotnika, predstavlja pa vsakdanji žanrski motiv ob Ljubljanici pri Vrhniki.

Giulio Quaglio: Pietà, okoli 1700, olje na platnu

Ogled ene redkih oljnih slik Giulia Quaglia (1668–1751) bo obiskovalca vrnil v čas Akademije operozov in barokizacije Ljubljane v mediteranski, italijanski smeri v 18. stoletju. Quaglio, avtor fresk v ljubljanski stolnici, je tradicionalno znan kot najpomembnejši predstavnik tukajšnjega sakralnega baročnega stenskega slikarstva in slikarskega iluzionizma, kot talent, ki je odločilno vplival na rojstvo slovenske baročne slikarske šole. Izrazito že na Franca Jelovška.

Njegova Pietà izvira iz župnije Šmarje - Sap in je prišla v Narodno galerijo kmalu po vojni, njena starejša provenienca pa ostaja neznana. Tudi avtorstvo slike je dolgo bilo neidentificirano, dokler je kot Quaglievega dela ni prepoznal kustos v Narodni galeriji dr. Ferdinand Šerbelj. Postavil jo je v čas okoli leta 1700 in s tem v čas zelo zgodnje prisotnosti slikarja v Ljubljani na začetku 18. stoletja. Slika odraža vpliv Carraccijev in je verjetno nastala za zasebno pobožnost in ne kot oltarno delo.

Giambettino Cignaroli: Aleksander Makedonski pred umrlo Darejevo ženo, okoli 1760, olje na platnu

Slika poznobaročnega, že klasicistično orientiranega veronskega slikarja Giambettina Cignarolija (1706–1770) je z razkošnimi 223 centimetri višine in 325 centimetri širine najmonumentalnejša novost v mednarodnem segmentu stalne zbirke Narodne galerije, ponuja pa vpogled v slogovno pisan mozaik umetnosti 18. stoletja v italijanski regiji Veneto. Cignaroli je izšel iz umetniške družine in se uveljavil kot avtor številnih slikarskih kompozicij za cerkve in palače.

Dosegal je naročila za cerkvene prelate ter kronane glave tako po Italiji kot na ruskem, poljskem in španskem dvoru ali na Saškem. Idealistični motiv slike razlagajo kot upodobitev trenutka iz življenja Aleksandra Velikega, ko je leta 333 pr. n. št. premagal perzijskega kolega Dareja in zajel njegovo mater, ženo ter hčerki. Darejeva žena je kmalu – med porodom – umrla, Grk pa jo je še zadnjič obiskal v šotoru ter ukazal njen pogreb z vsemi častmi.

Stane Kregar: Fantazija na terasi, 1936, olje na platnu

Nadrealistično mojstrovino Staneta­ Kregarja (1905–1973) so za novo postavitev stalne zbirke ­Narodne galerije, njenega kronološko sklepnega poglavja o umetnosti prve polovice 20. stoletja, posodili v Moderni galeriji. Kregar je med študijem v Pragi spoznal francoski in češki nadrealizem – zanj se je odločil po študiju teologije –, slovenski javnosti pa je predstavil sliko že takrat, ko jo je ustvaril. Tako se je tukajšnja javnost prvič v živo srečala s slovenskim nadrealizmom.

Osnovna tema slike je podoba slikarja pri delu, njegov duhovni avtoportret, a pred gledalca postavlja vizualne uganke, ki segajo onkraj vidnega, v svet simbolov in spraševanj o času, vojni ter apokalipsi. V Narodni­ galeriji so se umetniku, sicer tudi mojstru poetičnega realizma, abstrakcije in najprepričljivejših slovenskih sakralnih del druge polovice minulega stoletja, nazadnje pred tremi sezonami poklonili z razstavo Romar k lepoti: Stane Kregar, 1905–1973, postav­ljeno ob 40. obletnici slikarjeve­ smrti.

Moritz Michael Daffinger po osnutku Franca Kavčiča: Kekropsove hčerke najdejo Erihtonija, po letu 1808, porcelan

Moritz Michael Daffinger (1790–1849) je bil eden najpomembnejših avstrijskih miniaturistov in mojster portretov, čigar obraz je do uvedbe evrov v naši severni soseski krasil celo bankovec za 20 šilingov. Po rodu Dunajčan je imel slikanje na porcelan že v genih, saj je bil njegov oče Johann Daffinger slikar v tamkajšnji delavnici porcelana. Študijsko se je formiral na Akademiji lepih umetnosti, kot portretista pa ga je zaposlil knez Metternich, tedaj zunanji minister, v ponapoleonskem času pa znameniti konservativni avstrijski kancler, ki ga je spodnesla marčna revolucija leta 1848.

Daffingerjev pladenj z motivom Kekropsove hčerke najdejo Erihtonija je za tukajšnje okolje pomemben, saj ga je ustvaril po osnutku Franca Kavčiča (1755–1828), znamenitega slovenskega profesorja na dunajski akademiji ter vodje in nadzornika slikarskega oddelka Dunajske porcelanske manufakture. Razkošni pladenj je bil dolgo znan le iz dokumentacije, predlanskim pa se je pojavil na dražbi dunajskega Dorotheuma.

Jurij Šubic: Skica za poslikavo stropa kabareta Pri tamburinu v Parizu, 1884, olje na platnu

Jurij Šubic, najuspešnejši predstavnik prve generacije slovenskih realistov, ki je s vsem znano sliko Pred lovom iz leta 1883 kot prvi Slovenec prodrl na pariški Salon, je po uspehu na tej razstavi dosegel tudi naročilo za poslikavo stropa kabaretnega zabavišča Au tambourin (Pri tamburinu) na bulvarju Clichy na pariškem Montmartru. Poslikava se ni ohranila, a je mogoče o njeni izvirni podobi sklepati ob nekaj risbah s svinčnikom, predvsem pa ob skici v olju, ki bo poslej v izboru stalne razstave Narodne galerije.

Slikar je na njej – podobno kot na iluzionističnih baročnih apoteozah svetnikov – zasnoval duhovit motiv apoteoze tamburina, kot osrednjo med štirimi gibkimi mladenkami pa upodobil znano lepotico in kabaretno pevko Judic, ki jo je kasneje, leta 1894, upodobil tudi Henri de Toulouse-Lautrec. Šubičeva oljna skica je na stalni razstavi tik ob osnutku za poslikavo štirih ženskih figur za strop stopnišča v nekdanjem Rudolfinumu in zdajšnjem Narodnem muzeju, ki jih je Jurij Šubic začel slikati leta 1885. Tudi ta osnutek je ustvaril še v Parizu.

Vlaho Bukovac: Andromeda, olje na platnu

Upodobitev Andromede Vlaha Bukovca (1855–1922), enega najpomembnejših hrvaških slikarjev, začetnika in istočasno osrednjega predstavnika hrvaške slikarske moderne izpred stoletja ter odličnega portretista in avtorja figuralnih kompozicij, je dolgo ostajala v depoju.

V sezoni 2013 je bila odmevno na ogled na razstavi Arkadija in alegorija, s katero so se v zagrebških Klovićevih dvorih lotili likovnega obravnavanja klasičnih antičnih motivov v času umetnostne moderne, sedaj pa bo ob še enem Bukovčevem portretnem delu obiskovalcem Narodne galerije stalno dostopna.

Prijavi sovražni govor