O arhitekturi z velikodušnim duhom in čutom za humanost

Beneški bienale: V Vrtovih in Arzenalu se predstavlja 65 držav, tudi Slovenija.
Objavljeno
25. maj 2018 17.15
Posodobljeno
25. maj 2018 17.09
Odprtja slovenskega paviljona Živeti z vodo so se udeležili številni obiskovalci. Na fotografiji sta instalaciji, v ospredju ponazoritev vodnega parlamenta po vzoru Plečnikovih neuresničenih načrtov iz leta 1947. FOTO: Flavio Codduo/MAO
Mednarodni arhitekturni bienale v Benetkah, ki letos poteka na temo Svobodni prostor, je le še v manjšem delu prizorišče, na katerem arhitekti predstavljajo in si izmenjujejo izkušnje o gradnji zgradb ali mest, temveč bolj prostor raziskovanja izhodišč v arhitekturi in prostoru. Bienale odpirajo za javnost jutri, predogled za novinarje in druge povabljene je bil včeraj in danes.

Kuratorki, irski arhitektki Yvonne Farrell in Shelley McNamara, ki sta soustanoviteljici Grafton Architects v Dublinu, opisujeta svobodni prostor kot sposobnost arhitekture, da v vsakem projektu najde tako presežno kot nepričakovano vrednost. To velja tudi za zasebne in komercialne projekte.

Svobodni prostor je tako lahko priložnost za spodbujanje novih načinov razmišljanja ter rešitev, ki omogočajo arhitekturi, da poskrbi za dobrobit prebivalcev povsod po svetu. Tema naj bi spodbudila arhitekte, da bi v svoje delo vključili »velikodušnost duha in čut za humanost«.
 

Vzgoja duha z arhitekturo


Kuratorki verjameta, da je vloga arhitekture danes tudi v vzgoji našega duha. Poglejmo primer: lep zid na ulici vzbuja mimoidočim ugodje, četudi si nikoli ne ogledajo notranjosti, ki jo ta zid omejuje. Ugodje vzbuja tudi pogled na dvorišče, ki ga skozi obokan prehod ujamemo s kotičkom očesa, prostor, kjer si odpočijemo v senci ali pa nas varuje pred vetrom in dežjem, sta zapisali kuratorki.

Preseči želita zgolj vizualno ter poudariti vlogo, ki jo ima arhitektura v vsakdanjem življenju. Verjameta, da arhitektura neguje stik med ljudmi in prostorom, in temu tudi namenjata največ pozornosti. Arhitektura, ki uteleša te lastnosti in vsebuje še željo po izmenjavi, je to, kar pojmujeta kot svobodni prostor. Upata, da bodo na bienalu lahko skupaj odkrili raznolikost in specifiko arhitekture, ki temelji na ljudeh, prostoru, času in zgodovini, ter vzdrževali kulturo in relevantnost arhitekture kjerkoli na planetu.

image
Vatikan v okviru bienala na beneškem otoku San Giorgio Maggiore predstavlja gozdne kapele, ki bodo po končani razstavi v uporabi. FOTO: AFP

 

V pričakovanju številnih obiskovalcev


Kuratorki sta prejemnici številnih mednarodnih arhitekturnih priznanj, v Italiji pa sta znani predvsem po tem, da sta leta 2008 dobili nagrado World Building of the Year za novi sedež slovite milanske univerze Bocconi. Tudi zavoljo tega direktor beneškega bienala Paolo Baratta predvideva, da bo število obiskovalcev do 25. novembra, ko ga bodo zaprli, preseglo številko 280.000.

Toliko jih je namreč obiskalo zadnji arhitekturni bienale pod geslom Poročilo s fronte čilskega kuratorja Alejandra Aravene. Ta je prosil arhitekte, naj razmišljajo, kakšne arhitekturne rešitve v danih razmerah potrebuje določena družba, pri čemer naj imajo v mislih tudi prenaseljenost in tedaj aktualno begunsko problematiko, kar je daleč od načrtov, ki jih poganja le ekonomska logika naročnika.

Letos se na 3000 kvadratnih metrih razstavnega prostora v Arzenalu in Vrtovih predstavlja 65 držav. Tako kot vedno izstopajo nekateri nacionalni paviljoni.
 

Evropska unija


Velika Britanija se ukvarja z brexitom in je zato razstavo pomenljivo naslovila – Otok. Letos pušča prazen paviljon, kar je mogoče tolmačiti kot izolacijo Otoka, in je pričakala obiskovalce na njegovi strehi ter jim ponudila pogled na druge nacionalne paviljone v Vrtovih in širše.

Belgija se je prav tako usmerila v izzive, ki jih predstavlja Evropska unija, zlati »njeno ključno ozemeljsko, fizično in simbolično navzočnost v Bruslju«. Tudi ta paviljon tako kot britanski gostom ponuja prostor, kjer naj bi se pogovarjali o Evropi.
Ena od novic, ki je lani najbolj vznemirjala, je bila o gradnji zidu med Mehiko in ZDA. Letošnje leto je prelomno za še en zid – berlinski zid, ki je zdaj dalj časa porušen, kot je stal. O posledicah zidov govori Nemčija v svojem paviljonu.

ZDA se ukvarjajo z nevarnostmi podnebnih sprememb, Rusija pa se predstavlja z železniškimi postajami. Izrael raziskuje krhek sistem sožitja na petih svetih lokacijah, za katere uveljavljata pravico tako Izrael kot Palestina. Ena od teh je slovita Ibrahimova mošeja ali grobnica patriarhov, kjer je dostop do verskega objekta omejen tako za Arabce kot Jude, ki vstopajo skozi svoj vhod in se lahko zadržujejo le v svojem delu. Samo deset dni na leto je osrednji prostor bodisi mošeja bodisi sinagoga.
Tudi tokrat imata Španija in Katalonija ločene razstavne prostore na bienalu.

image
Arhitekta Rania Ghosn in El Hadi Jazairy v Paviljonu ZDA. FOTO: Antonio Calanni/AP

 

Kapelice Vatikana


Med državami, ki se letos predstavljajo prvič, vzbuja veliko zanimanja Vatikan, ki se je predstavil s projektom gozdne kapele. Deset arhitektov iz Italije, Španije, Anglije, ZDA, Avstralije, Brazilije, Čila, Srbije, Paragvaja, Portugalske in Japonske je oblikovalo kapele iz različnih materialov, ki bodo po koncu razstave ostale v uporabi, na ogled pa so v vatikanskem paviljonu v gozdu na otoku San Giorgio Maggiore. Navdih je bila gozdna kapela, ki jo je švedski arhitekt Gunnar Asplund leta 1920 oblikoval za stockholmsko pokopališče.

Na bienalu se poleg Vatikana prvič predstavlja še šest novih držav: otoška Antigva in Barbuda, Gvatemala, Pakistan, Libanon, Mongolija in Saudska Arabija. Ta je zlasti zanimiva, saj je pred meseci napovedala, da bo na obali Rdečega morja zgradila megalomansko mesto Neom, večje od Slovenije. Imel bo status neodvisne gospodarske cone, Saudska Arabija pa bo vložila vanj 500 milijard dolarjev, je napovedal saudski prestolonaslednik Mohamed bin Salman.

Živeti z vodo je naslov slovenske nacionalne predstavitve, ki je nastala pod okriljem Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. Direktor muzeja in tudi komisar slovenske razstave Matevž Čelik je imenoval trinajstčlansko mednarodno skupino arhitektov, krajinskih arhitektov, urbanistov, raziskovalcev in strategov, ki so si na začetku priprav na predstavitev zastavili vprašanje, kakšni bodo nujni posegi v prostor v povezavi z vodo v prihodnosti in kakšne priložnosti se bodo ponudile v primeru povezovanja različnih strok. Menijo, da ne bi smeli zgolj posegati, kadar pride do katastrof, na primer poplav, ampak se je treba vodi na novo posvetiti. Med drugim ne bi smeli zidati na poplavnih območjih, kar počnemo.

image
Nordijski paviljon. FOTO: Filippo Monteforte/AFP


Slovenska predstavitev vključuje dve instalaciji. Za prvo je znanstveni del ekipe razvil tri fizične prototipe in informacijski element, ki prikazujejo odnose med silami v naravi, na katere skuša vplivati človek, in silami, ki so zunaj njegovega nadzora, na primer vodni tokovi.

Druga instalacija ponazarja vodni parlament po vzoru Plečnikovega neuresničenega parlamenta iz leta 1947 z dvanajstimi stebri, ki se v obliki stožca pnejo proti stropu in simbolizirajo različna stališča – politična, ekonomska, okoljska – do upravljanja vode. S tem so hoteli sporočiti, da je za to vprašanje potrebna demokratična razprava, v katero bi vključili različne stroke in različna politična mnenja. Razstavo spremlja tudi publikacija.

Na posebni razstavi v Arzenalu je na povabilo kuratork predstavljenih več arhitektov iz vsega sveta, med njimi tudi slovenski arhitekturni biro Arrea, ki ga vodi Maruša Zorec. Izkazala se je z več uspelimi prenovami starih hiš, ki jh vedno skuša odpreti, kar se ujema tudi z izbrano temo bienala Svobodni prostor. Tako se je Maruša Zorec s sodelavci odločila za instalacijo elementov, ki vzpostavljajo dialog s stebri, steno in oknom prostora, okrog katerih lahko obiskovalec kroži.

Gre za približevanje svetlobi in atmosferi prostora. Konkretno so predstavljeni štirje projekti biroja, poleg tega pa še nekateri drugi arhitekti, ki so v preteklosti s projekti pomembno zaznamovali slovenski prostor in so v njih tudi elementi razpisane teme – svoboda, odprt prostor...

image
Belgijski paviljon. FOTO: Filippo Monteforte/AFP

 

Množična gradnja


Množična stanovanjska gradnja je bila vedno ena od debat na bienalu in tudi letos je tako, ko posebej osvetljujejo pomembne primere iz preteklosti, iz katerih se lahko veliko naučimo.

Rušenju enega najbolj znanih večstanovanjskih kompleksov v Londonu, Robin Hood Gardens, bo posvečena razstava v muzeju Victoria in Albert v Londonu. Del poslopja iz poznih šestdesetih in začetka sedemdesetih let je muzej shranil in pripeljal v Benetke, da bi pokazal vizijo arhitektov Alison Smithson in Petra Smithsona o »ulicah na nebu«.

Na drugem razstavnem prizorišču bodo povabili obiskovalce bienala v stanovanje iz sklopa socialnega stanovanjskega kompleksa Giudecca v Benetkah, ki ga je italijanski arhitekt Gino Valle končal leta 1986. Eden od njegovih ciljev je pokazati, kaj lahko poceni zgrajena stavba ponudi soseski. Po koncu razstave bodo stanovanje obnovili, da bo postalo nov družinski dom.

image
Odprtja slovenskega paviljona Živeti z vodo so se udeležili številni obiskovalci. Na fotografiji sta instalaciji, v ospredju ponazoritev vodnega parlamenta po vzoru Plečnikovih neuresničenih načrtov iz leta 1947. FOTO: Flavio Codduo/MAO