Tiskane izdaje
Class Wargames je mednarodna situacionistična ludistično-znanstvena skupina umetnikov, aktivistov in teoretikov s sedežem v Londonu, ki ustvarja družbenokritična dela o sodobni družbi, njeni birokratizaciji, nadzoru, potrošnji in strategijah upora. Leta 2007 sta jo ustanovila Richard Barbrook in Fabian Tompsett.
Njihovo delo se nanaša na zapuščino francoskega marksista, umetnika in režiserja Guya Louisa Deborda (1931–1994), člana gibanja Letterist International (med letoma 1952 in 1957 v Parizu delujočega kolektiva radikalnih umetnikov in teoretikov), ki se je zapisal predvsem z dvema deloma: Družba spektakla (La Société du spectacle, 1967) in Igra vojne (Le Jeu de la Guerre, 1977).
Guy Debord je bil že kot mladenič angažirani aktivist, ki se je v pariških demonstracijah zoperstavil francoski vojni v Alžiriji. Ko je imel 19 let, se je pridružil skupini Letterist International, iz katere je nastalo več frakcij. Eno od njih je vodil Debord in v šestdesetih ustanovil mednarodno skupino situacionistov (Situationist International), ki so jo sestavljali umetniki, kot sta Asger Jorn in Pinot Gallizio, in se je v zgodnji fazi osredotočila na kritiko umetnosti. Znana je bila po številnih intervencijah, med drugim po nenadnem vpadu na umetniško konferenco v Belgiji v šestdesetih, ki se je končala z aretacijami tako njih kot njihovih simpatizerjev.
Kritika umetnostnega sistema in umetniška produkcija Debordu kmalu nista več zadostovali. Ustvarjanju umetnosti je začel nasprotovati. Pisal je, kako verjame, da bi morali »navadni« ljudje ustvarjati »vsakdanjo« umetnost; umetnost in ustvarjanje bi se morala osvoboditi kapitalizma in banalnosti vsakdanjega življenja v sodobni družbi. V svojem najbolj znanem delu Družba spektakla trdi, da integriteto umetniških del uničuje njihova cena, ne material, s katerim so narejena, ali ustvarjalnost sama.
Do leta 1965 je iz gibanja situacionistov izključil več članov, kot so Jorn, Gallizio, Troche, ter ga usmeril k teoretični kritiki kapitalistične družbe. Leta 1972 je razpustil situacioniste.
Njegovo temeljno delo, Družba spektakla, ki je izšlo leta 1967 (po preusmeritvi situacionistov iz umetniške struje proti politični), je serija 221 kratkih tez, vsake v dolžini enega paragrafa. Pod drobnogled je vzel razvoj sodobne potrošniške družbe in njen fetišizem udobja. Knjiga je ostra kritika hegemonije vlad in množičnih medijev, ki skozi masovno produkcijo in potrošnjo nadzorujejo vsakodnevno življenje.
Odnose v družbi po njegovem ustvarjajo množični mediji, oglaševanje in popularna kultura skozi podobe (kulturni hegemonizem). Zato govori o »spektakelski družbi« in osvetli zgodovinske, ekonomske in psihološke korenine medijev in popularne kulture. Spektakel je za Deborda samoizpolnjujoč kontrolni družbeni mehanizem, je invazivna sila, ki povzroča alienacijo oziroma odtujitev.
»Vse tisto, kar se je nekdaj živelo, je postalo zgolj reprezentacija,« piše v knjigi. Zgodovino socialnega življenja po njegovem lahko razumemo skozi »nazadovanje iz biti v imeti in iz imeti v biti viden«. To stanje je »zgodovinski trenutek, v katerem udobje dokonča svojo kolonializacijo socialnega življenja«.
Piše, da »spektakel ni samo zbir podob, temveč je socialni odnos med ljudmi, ki je posredovan s podobami«.
Leta 1988 so izšli še Debordovi komentarji h knjigi, leta 1973 pa je po knjigi posnel črno-beli film.
Filmi in igre
Ko je leta 1972 Debord razpustil situacioniste, se je osredotočil na režijo filmov. Predvsem sta vidnejša dva filma iz tega časa: Družba spektakla (1973), ki je posnet po njegovi knjigi, in In girum imus nocte et consumimur igni (1978). Po razpadu situacionistov je občasno pisal, proučeval vojaške strategije in oblikoval vojno igro Igra vojne.
Leta 1977 je ustanovil društvo za strateške in zgodovinske igre. Njegov cilj je bil narediti vojno igro, zanjo pa so ga navdihnile vojaške teorije Carla von Clausewitza in Napoleonove vojne strategije. Igra, ki je nastala, je strateška vojaška družabna igra, variacija šaha, ki jo na šahovnici igrata dva igralca. Zmago igralec doseže, ko uniči nasprotnikovo oskrbovalno omrežje, in ne, ko mu odvzame figure.
Njegovo zdravje je zaradi čezmernega pitja slabelo, končal pa ga je s samomorom. Leta 2009, petnajst let po njegovi smrti, je francoska ministrica za kulturo Christine Albanel klasificirala arhiv njegovih del kot »nacionalni zaklad« in tako preprečila njegovo prodajo Univerzi Yale. Ministrstvo ga je označilo za »enega od najpomembnejših sodobnih mislecev s kapitalnim mestom v zgodovini idej v drugi polovici 20. stoletja«.
Politične in strateške
Najpogosteje izvajajo predavanja in performanse, v katerih člani skupine igrajo Igro vojne v javnosti, na prizoriščih, kot so muzej Ermitaž, Inštitut za sodobne umetnosti (ICA) ali Dvorana kiparstva v londonskem Viktorijinem in Albertovem muzeju. Tokrat so na razstavi v projektnem prostoru Aksioma postavili dve igralni površini, ob katerih so napisana tudi pravila igre in pojasnjene vse figure.
Razstavo so minule dni pospremila tudi tri predavanja Richarda Barbrooka, člana skupine Class Wargames, pisca in predavatelja na oddelku za politiko in mednarodne odnose na Univerzi v Westminstru. V skupini so združeni še Rod Dickinson (vizualni umetnik in predavatelj na Univerzi Zahodne Anglije), Alex Veness (vizualni umetnik), Ilze Black (umetnica in producentka), Fabian Tompsett (pobudnik Londonske psihogeografske zveze in pisec), Mark Copplestone (pisec in oblikovalec), Lucy Blake (razvijalka programske opreme), Stefan Lutschinger (predavatelj, umetnik in raziskovalec) in Elena Vorontsova (World Radio Network in novinarka).
