Tiskane izdaje
Lani je od nastanka krilnega oltarja iz romarske cerkvice sv. Križa v Kojskem minila polovica tisočletja, letos je v sozaložbi ZRC SAZU in tamkajšnjega Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ter občine Brda dočakal izid znanstvene publikacije s prispevki šesterice avtorjev z različnih humanističnih področij.
Oltarju z značilno ikonografijo Kristusovih prizorov, predstavitvijo zgodbe o svetem križu, dvanajsterico apostolov in še kakim svetnikom je kot sploh edinemu ohranjenemu slovenskemu primerku monumentalnejšega rezljanega oltarja iz časa pozne gotike na seznamu tukajšnje kulturne dediščine pripadlo posebej odlično mesto.
Da ni ravno od muh, pričajo že besede »se dragocenemu oltarju globoko klanjamo« v enem izmed uvodnikov v novi publikaciji, v tistem s kolektivnim podpisom vaške skupnosti Kojsko. Publikacija Poznogotski krilni oltar v cerkvi sv. Križa v Kojskem (1515) in življenje v Brdih v 16. stoletju sicer nagovarja bralca kot interdisciplinarno zastavljeno delo tako o oltarju in ozadju njegovega nastanka kot o cerkvi sv. Križa, v kateri se je ohranil skozi stoletja, in širšem življenju v Kojskem ob koncu srednjega veka.
A seveda prva beseda v njej pripada prav oltarju, ki je kot edini tovrstni preživel stoletja, preobrate v uradnih katoliških pogledih na sakralno umetnost in modernizacijo cerkvene opreme, kakršna je radikalneje potekala predvsem v večjih središčih, regotizacijo v 19. stoletju in neustrezna »popravila« ter seveda tudi vojna ali mirnodobna pustošenja cerkva (denimo še nedavno, leta 1978, krajo nekaterih figur).
Usodno ga je pred stoletjem zaznamovala predvsem prva svetovna vojna, ko je cerkev služila kot italijansko artilerijsko opazovališče. Razbil ga je avstrijski projektil, čemur so sledili dvomljivi restavratorski posegi, v Kojsko pa se je vrnil desetletje po izbruhu vojne, leta 1924.
Šolski primer krilnega oltarja
Oltar je torej deloma okrnjen, a po besedah Gašperja Cerkovnika, ki je za publikacijo pripravil osrednji zapis s predstavitvijo historiata te umetnine in klasično umetnostnozgodovinsko analizo s pretresom dozdajšnjih zapisov o njem, še vedno predstavlja skoraj šolski primer krilnega oltarja, kakršni so nekoč krasili skoraj vsako pomembnejšo cerkev v srednji Evropi.
Da sodi njegov nastanek v leto 1515, je še na začetku 20. stoletja kazala letnica na njegovi hrbtni strani, ki danes ni več berljiva, doslej znani vizitacijski zapisi pa ga v cerkvi sv. Križa omenjajo že v sedemdesetih letih 16. stoletja.
Zaradi Kristusove ikonografije in upodobitve zgodbe o svetem križu se ujema s patrocinijem cerkve, pa tudi zaradi ujemajočih se dimenzij oltarja in arhitekture cerkvenega prezbiterija sklepajo, da je nastal prav za cerkev, v kateri je še danes.
Ta je bila taborska romarska cerkev, njena funkcija pa je med drugim povzročila tudi dragoceno upodobitev oltarja še globoko v 19. stoletju. Njegova praznična podoba, torej upodobitev oltarja v odprtem stanju, se je namreč ohranila na romarski spominski litografiji iz leta 1852, na podlagi te pa je mogoče ugotoviti spremembe, ki jih je bil deležen kasneje.
Slogovno spada oltar v domeno vplivne poznogotske produkcije Koroške zgodnjega 16. stoletja, kar je leta 1932 prvi zaznal in objavil avstrijski umetnostni zgodovinar Otto Demus, ta pogled pa je ohranila in nadalje argumentirala tudi tukajšnja umetnostna zgodovina.
Danes velja za izdelek iz bližine tako imenovane mlajše beljaške delavnice, znane tudi kot Henrikova delavnica. Na začetku 16. stoletja je bil Beljak eden osrednjih rezbarskih centrov v regiji, produkcijo te delavnice, ki je s svojimi izdelki oskrbovala naročnike od Avstrije do Italije, pa že odlikuje bolj renesančni slog. O oltarju v Kojskem sicer domnevajo, da je delo dveh mojstrov.
Prodor gorenjskih
Najstarejši je bržkone njen zvonik, ki je nemara stal že v drugi polovici 14. stoletja ali prvi polovici naslednjega, pri čemer so nekoliko kasnejše gibelinske cine z značilnimi formami lastovičjega repa vrh njega, cerkveno ladjo in prezbiterij pa so v tradiciji arhitekturnih inovacij, ki jih je na Kranjskem pa tudi Primorskem uveljavil tako imenovani Mojster kranjskega ladijskega oboka, zgradili nekje v letih med 1470 in 1480. Tako je cerkev več desetletij starejša od oltarja.
V knjigi si sledijo še prispevki Tanje Gomiršek o sodobnih oblikah zakupa in dajatvah v vaseh Kojsko in Brestje, in sicer na podlagi urbarja plemiške družine della Torre oziroma von Thurn za leta 1565–1568, Neve Makuc o Brdih v habsburško-beneških vojnah, Andrejke Ščukovit o obnovi Šmartnega v Brdih in Katarine Šrimf, ki je na podlagi širših geografskih virov predstavila srednjeveško oblačilno kulturo.
O Kranjicah v 14. stoletju, denimo, izveš, da so bile večinoma blondinke s kot nebo višnjevimi očmi in često pegami, na prvi pogled pa so kazale več moči in zdravja kot pa dražesti in mičnosti. Tako jih je leta 1334 opisal Francesco di Troppo.
