Objem Marine Abramović za en dolar

Umetnica performansa: Očitajo ji, da ne vrne podarjenega denarja, potem ko je njen projekt padel v vodo.

pet, 01.12.2017, 18:00

V Centru za umetnost Henie Onstad pri Oslu so odprli retrospektivno razstavo Marine Abramović The Cleaner (Čistilec).

Gre za isto razstavo, ki je bila spomladi in poleti na Švedskem in Danskem. Na njej bodo rekonstruirali nekaj Marininih performansov, prikazanih je tudi približno 120 del iz minulih desetletij.

Nordijski umetniki, ki jih je pripravila ena od najbližnjih sodelavk Marine Abramović, bodo izvedli tri performanse iz serije Osvobajanje (Glas, Spomin in Telo) ter performans Čiščenje ogledala.

Abramovićeva je bila zelo produktivna, zato je prikazan le manjši, izbrani del opusa svetovno najbolj znane konceptualne umetnice in preformerke. Na razstavi prevladujejo video zapisi njenih najbolj znanoh performansov, razstavljene pa so tudi scenografije, instalacije, fotografije, slike, kolaži, risbe, pisma ...

O umetnosti Marine Abramović se vedno krešejo mnenja, nekateri so nad njo navdušeni, drugi jo imajo za blef, neredkim pa se je umetnica zamerila zaradi komercializacije in domnevne pohlepnosti.

Umetnica je pravkar dopolnila 71 let. Foto: Wikipedia

Marinini makroni

Nazadnje je sodelovala pri za mnoge sila nenavadnem projektu Taste, ki naj bi tematiziral potrošništvo in v katerem je Marina sodelovala z znano pariško slaščičarno Ladurée ter newyorškim oblikovalskim studiom Kreëmart, ki uporablja sladkor kot medij. Ustvarili so tri vrste piškotov makron z »okusi jugoslovanske umetnice«, kakor piše Paris Review.

Ključni del procesa je bilo izpolnjevanje obsežnega vprašalnika, ki ga je za Marino Abramović sestavil kreativni direktor Krëemarta Raphaël Castoriano, da bi »njena čustva in izraznost prevedel v jezik okusa«. Umetnica je morala odgovoriti na številna vprašanja o svojem življenju, odzivih na različne dogodke, okuse, spodbude ...

Dva makrona sta obarvana s prusko modro, eden pa je v zlati barvi. Prusko modra barva Marino spominja na starše in ocean. Ti makroni po zaužitju pustijo na jeziku »modri madež krivde«. Zlata barva in pečat pa vse povezujeta, ker je umetnica pred kratkim na družinskem grbu odkrila emblem iz 17. stoletja, na katerem volk je ovco. Elegantno črno škatlico z grbom družine Abramović in umetničinim podpisom, v kateri so trije piškotki prodajajo po 85 evrov.

Utelešenje umetničine identitete

Marina Abramovićev je za tiskovno agencijo AFP dejala, da želi spomine pretvoriti v okuse. Makroni imajo okus doma njene babice, zgodnjega jutra in kuhanja kave. Na video posnetku, ki je del performansa, Abramovićeva pripoveduje: »Vonj kave se širi po vsej hiši.

Spominjam se vonja sveže bazilike, timijana in semen kardamomov, eksotičnih vonjev s potovanj, na katerih sem bila pozneje, spominjam se raziskovanj vulkanov in slapov in občutij zgodnjega jutra, ko sem gledala proti točki, kjer se združujeta ocean in nebo. Vse to ja zame makron.« Te sladkarije menda utelešajo identiteto Marine Abramović, ko jih jeste, na neki način jeste umetnico.

»Najpogosteje so moja dela nematerialna, preprosto zato, ker so performansi nematerialni. Omejeni so s konceptom in časom. Kreëmart uporablja sladkor, ki je prav tako nematerialen. Namreč poješ ga in ga ni več ... Potem ostane samo spomin,« razlaga Abramovićeva.

Za začetek so naredili omejeno količino makronov, 250 trikotnih škatlic, prodajajo pa jih samo v Harrodsu v Londonu. Vendar nameravajo prodajo razširiti v New York, Tokio, Los Angeles, Miami in Milano.

Za koliko denarja je Marina Abramović sklenila posel s slaščičarno, ni znano. Znano pa je, koliko ga je zbrala na Kickstarterju za gradnjo svojega umetniškega instituta, od katere je odstopila. Od 5500 donatorjev in investitorjev je dobila 2,2 milijona dolarjev in nič ne kaže, da jih namerava vrniti po tem, ko je projekt padel v vodo.

Premalo denarja za inštitut

Umetničnin inštitut, ki naj bi nudil umetnikom prostor za eksperimentiranje, naj bi bil v prenovljeni gledališki zgradbi v mestecu Hudson na zahodu države New York. Zgradbo je umetnica leta 2007 kupila za 950.000 dolarjev in jo leta 2013 podarila svoji neprofitni organizaciji. Marina je napovedovala, da bo njen projekt »spremenil ekonomijo« mesta Hudson, kot je to storil filmski festival Sundance v Park Cityju. Za prenovo je Abramovićeva najela slovitega nizozemskega arhitekta Rema Koolhaasa. Od projekta je odstopila, ko je vrednost prenove poskočila s predvidenih 15 do 20 milijonov dolarjev na 31 milijonov.

Ko so tisti, ki so prispevali denar, začeli spraševati, ali ga bodo dobili nazaj, je Marinina predstavnica za stike z javnostjo dejala, da je šel ves denar Koolhaasovem biroju za izdelavo načrtov ter za tekoče vzdrževanje inštituta. Izvršni direktor inštituta Tanos Argiropulos pa je zavrnil zahtevo, da bi po postavkah napisal, koliko denarja je šlo za načrte in koliko za druge namene.

Tistim, ki so denar na Kickstarterju donirali, so bile obljubljene nagrade: Marinin objem za vse, ki podarijo vsaj dolar in pridejo na enega od njenih dogodkov v Londonu ali New Yorku. Za sto podarjenih dolarjev je bil obljubljen podpisan CD z Marinino metodo pitja vode iz kozarca ali gledanja v oči. Za 5000 dolarjev jim je bil obljubljen večerni obisk kina. Za največjo vsoto, 10.000 dolarjev, pa se jim je obetal večer duhovnega kuhanja, ko bi umetnica pripravljala razne juhe.

Kakor so obvestili s Kickstarterja, je inštitut »oddelal« vsak objem, CD in krožnik juhe, brez nagrade so ostali le tisti, ki se niso pravočasno odzvali. Med kampanjo na Kickstarterju je tudi sama Marina vložila 1,5 milijona dolarjev svojega denarja, da ji ne bi očitali, kako sama finančno ne sodeluje pri izzivu. Pred nedavnim je izjavila: »Kot umetnica preformansa ne bi nikoli mogla zbrati 31 milijonov, razen če bi se pojavil kakšen čudovit človek iz Združenih arabskih emiratov ali Rus in napisal ček, ker verjame vame. V resničnem življenju se to ne more zgoditi.«

Rojstni dan

Abramovićeva je bila 30. novembra stara 71 let. Lani je okrogli življenjski jubilej proslavila v veličastnem slogu. V newyorškem muzeju Guggenheim je priredila zabavo za približno 300 ljudi, med katerimi je bilo veliko zvezdnikov iz šovbiznisa. Rojstnodnevna zabava je bila organizirana kot performans. Vsi gostje so na vhodu v muzej dobili slušalke, ki so blokirale hrup, program pa je bil razdeljen na dva dela.

V prvem delu, imenovanem Tišina, je bilo 70 minut popolne tišine, minuta za vsako Marinino leto življenja. Gostom so v tem delu ponudili kozarce vode. Po 70 minutah tišine se je začel drugi del, imenovan Zabava, po stopnicah pa se je v spremstvu dveh gospodov spustila slavljenka in prebrala govor, v katerem je med drugim rekla, da je biti nesrečen popolna izguba časa. Ob tej priložnosti je predstavila tudi svojo avtobiografijo, ki so jo do zdaj prevedli v številne jezike.

Kakor so Marino Abramović predstavili na letošnjih retrospektivnih razstavah v Evropi, gre za najpomembnejšo umetnico preformansa našega časa. Brez nje umetnost performansa ne bi dosegla tolikšne izpostavljenosti v institucijah – v muzejih in na akademijah.

Prijavi sovražni govor