Obnoviti preteklost, zgraditi prihodnost
V rezidenčni četrti nedaleč stran od enega od stičišč severnoportugalskega mesta Porto z Atlantskim oceanom od konca 80. let minulega stoletja domuje fundacija Serralves. Osrednji deli njenega posestva, ki ga je tedaj od zasebnikov za namen kulturnega projekta odkupila država, so park, vila, Casa do cinema Manoel de Oliveira in najpomembnejši muzej sodobne umetnosti na Portugalskem.
Poleg muzeja, ki ima v zbirki več kot 4300 umetniških del (1700 v svoji lasti in 2600 dolgotrajno izposojenih iz zasebnih in javnih zbirk ter okrog 5000 knjig umetnika in drugih publikacij), muzejsko funkcijo opravljajo vsi zgoraj našteti elementi. V parku se, denimo, lahko sprehodimo mimo skulptur Olafurja Eliassona in Ai Weiweija, vila, ki velja za edinstven primer art décoja na Portugalskem, gosti razstave moderne in sodobne umetnosti in druge umetniške projekte, trenutno so to likovna dela katalonskega umetnika Joana Mirója. Vselej smo tudi v tesnem stiku z naravo, zelenjem, drevesi, cvetlicami in vodo, celo med krošnjami dreves so speljali približno 200-metrsko pot, kjer žvrgolenje ptic in lep razgled odpravita morebiten strah pred višino.
Posestvo je bilo sicer zasnovano kot zasebna rezidenca med letoma 1925 in 1944. Nekaj let po padcu diktature je prešlo v državne roke, v načrtu je bila gradnja muzeja sodobne umetnosti. To je zahtevalo tudi več gibanj in iniciativ, ki so bile takrat dejavne v mestu. Arhitekt Álvaro Siza, ki so mu zaupali njegovo zasnovo, je zanj leta 1992 prejel Pritzkerjevo nagrado; odprli pa so ga leta 1999 z razstavoCirca 1968. Priznanje, in sicer nagrado Henryja Forda za ohranjanje okolja, je leta 1997 prejel tudi francoski arhitekt Jacques Gréber za oblikovanje parka Serralves, medtem ko je pri zasnovi, gradnji in opremi vile Serralves sodelovalo več strokovnjakov, med njimi ugledni René Lalique. Glavna med njimi sta bila Francoz Charles Siclis in José Marques da Silva iz Porta, o rožnati končni podobi stavbe je nazadnje odločala cela vrsta ljudi.
Muzejska zbirka zajema več kot 4300 umetniških del ter okrog 5000 knjig umetnika in drugih publikacij.
Multidisciplinarna razmerja
Fundacija Serralves (trenutno ji predseduje Ana Pinho), ustanovljena leta 1989, je »zasebna institucija v javni rabi« in z državo tesno sodeluje. Kot so zapisali na svoji spletni strani, gre za inovativno partnerstvo med državo in civilno družbo. Kot še piše na spletni strani, želi biti center odličnosti tako v sodobni umetnosti kot v odnosu do ključnih družbenih vprašanj. Svojo posebnost vidijo v tem, da se v 21. stoletju osredinjajo na razmerje med sodobno umetnostjo in arhitekturo, performansom, sodobnostjo v kontekstu postkolonialne in globalizirane sedanjosti. Otvoritvena razstava v muzeju Serralves, Circa 1968, ki se je ukvarjala z obdobjem, v katerem je Portugalska doživljala pomembne družbenopolitične spremembe, je tako bila tudi napoved dejavnosti, programa, zbirke in ambicij, ki so muzeju in z njim fundaciji začrtali pot, da postane ena vodilnih ne le doma, temveč tudi širše.
Arhitekt Álvaro Siza je za zasnovo muzeja sodobne umetnosti Serralves leta 1992 prejel Pritzkerjevo nagrado.
Na čelu muzeja Serralves so se v zadnjih letih zamenjali kar trije direktorji. Potem ko je iz neznanega razloga, najverjetneje je sicer bil povezan z razstavo fotografij Roberta Mapplethorpa, odstopil João Ribas, ga je leta 2019 zamenjal nekdanji direktor losangeleškega muzeja sodobne umetnosti Philippe Vergne, z letošnjim januarjem pa je vodja postala doktorica ekologije Helena Freitas. Napovedala je, da bosta med njenimi glavnimi usmeritvami trajnost in promocija znanosti.
Pod geslom Obnoviti preteklost, zgraditi prihodnost so januarja predstavili tudi letošnji program. Med začasnimi razstavami, ki so tam trenutno na ogled, nekatere še od lani, velja posebej omeniti zvočno instalacijo Water's Witness libanonskega umetnika Tareka Atouija, v katero je z različnimi materiali zajel zvoke pristaniških mest, pa prvo evropsko retrospektivo brazilskega pripadnika Generacije 80 Joséja Leonilsona, predstavitev nekaj del Anne Jotta iz muzejske zbirke, razstavo del Marka Bradforda, skulpture, fotografijo in filmsko retrospektivo Ai Weiweija Intertwine, posvečeno ozaveščanju o iztrebljanju amazonskega pragozda – v njej izstopa 32-metrska in več deset ton težka imitacija ogrožene vrste drevesa iz Brazilije – ter hommage publicističnemu delu Hansa Ulricha Obrista, umetniškega direktorja londonske galerije Serpentine.
Med poudarki, ki se še bodo zvrstili v tem letu, so velika razstava del Portugalca Ruija Chafesa v parku kot inovativni paviljon, ki ga je po naročilu zasnoval japonski umetnik Rjodži Ikeda, risbe Marie Antónie Siza iz muzejske zbirke, razstava del Brazilke Rivane Neuenschwander, soočenje del Joana Mirója z deli sodobnih umetnikov ter razstava Umetnost gob.
