Tiskane izdaje
Društvo za domače raziskave (DDR) najlažje spoznaš na spletnem naslovu ddr.si, na katerem domuje tudi njihov najodmevnejši projekt Razvezani jezik, prvi prosti frazeološki slovar. DDR sestavljajo Alenka Pirman, Damijan Kracina in Jani Pirnat. Ob deseti obletnici delovanja bodo v nedeljo predstavili nov projekt v koči na sedlu pod vrhom Mangarta.
Društvo za domače raziskave se bo na 1906 metrih nadmorske višine predstavilo s projektom Živali 1914–1918, ki bo ob jubilejni razstavi zajel še glasbeni nastop Primoža Oberžana, sicer pa gre za društvo, ki se je dodobra udomačilo predvsem na področju obravnav umetniško relevantnih tem, kakršne so jezik in različne oblike vsakdanjih navad.
Razvezani jezik lahko ustvarja vsak, je doslej menilo že na stotine anonimnih piscev, na njem pa lahko mimogrede izveš, da so ljubljanske babice pepelnikom pravile čikoperc, današnje mladenke pa najkrajši različici svojih krilc dopičnjak.
V društvu imajo časa na pretek in ga na spletu – v okviru projekta Čas je denar – prodajajo, v preteklosti pa so večkrat pokazali tudi, kako domača slovenska beseda meso postane.
Umetniško so se lotili uprizarjanja frazemov, kot je »imeti maslo na glavi«, ali pa so korenine slogana »Kdor ne skače, ni Slovenc!« iskali v Indiji Koromandiji. Kdaj so še premlatili prazno slamo ali cepili dlako ter posneli video, v katerem je poletela kaka sekira. Seveda sneta.
Mimogrede, slovenske frazeme je mogoče čisto metodično in sistematično uprizoriti tudi v karateistični opremi.
Kakšna je po desetletju obstoja DDR vaša definicija domačega? Kaj ločuje domače od tujerodnega?
Pirnat: Tujerodnost izhaja iz predpostavke, da nekaj izvira iz neprehodno drugačnega. Ko pometemo pred domačim pragom, ugotovimo, da je tujerodnost le obrambni konstrukt. To nas ne zanima.
Pirman: Ko si v nečem ali si si z nekom domač, je čas za previdnost, zato skrbimo, da se svojih raziskav ne lotevamo po domače.
Kracina: Mislim, da je domače v našem imenu to, kar Jani ponavadi imenuje bistroumni nesmisel. Vsem je takoj razumljivo, a si vsak svojo domačnost predstavlja po svoje. Jaz se počutim najbolj domače, ko se v oddaljenih in tujih krajih spomnim na kobariške štruklje. V društvu smo trije, imamo nekaj skupnih izhodišč, a smo si precej različni. Čudimo se, kako nam uspe, da skupaj najdemo ideje, ki se vsem trem zdijo smiselne. In to že deset let.
Zakaj desetletni jubilej v višavah na Mangartskem sedlu? Od začetka ste triglavo društvo in morda bi vas bilo lažje pričakovati na Triglavu, najbolj domači gori?
Pirnat: Na Mangart nas je povabil oskrbnik koče Erik Cuder. Lokacija je lepa, ljudje prijazni. Ideja o Triglavu je dodobra izrabljena, čeprav se Triglav pod Mangartom sliši kot zanimiva travestija. Triglav kot tri glave pod Mangartom, kjer je tromeja.
Pirman: No, najbolj domača (in najvišja!) gora je vendar domači prag. Z Mangartskega sedla je lep razgled na soška bojišča in odločili smo se, da združimo obhajanje stoletnice prve svetovne vojne s svojo desetletnico.
Razstavili boste sedemmetrsko adaptacijo Mrtvaškega plesa iz Hrastovelj, prestavljeno v živalsko cesarstvo. Zakaj?
Pirnat: Povabili so nas, da izvedemo umetniški komentar začetka prve svetovne vojne, in sicer na podlagi multimedijske predstavitve o živalih v tej vojni, ki smo jo v prostorih TIC Kobarid ob muzeju prve svetovne vojne izvedli že leta 2005. Ugotovili smo, da so bile živali vedno žrtve ali zmagovalke razmer, ki jim jih je na fronti vsilil bojujoči se človek. Ob tem so se z živalmi dogajali vsi mogoči absurdi, izviti iz človeških projekcij na živalstvo.
Kar zadeva prvo svetovno vojno, so prav vse živali, tiste, ki so imele bojno polje za gojišče, in tiste, ki so bile za ljudi vojni heroji, končale enako. In to uravnilovko smo hoteli pokazati z Mrtvaškim plesom, prirejenim živalim. Univerzalnost smrti v vojni za vse.
Kracina: Idejo za povezavo med Mrtvaškim plesom in živalmi v vojni je prispevala slikarka Katarina Toman Kracina. Po Cudrovem povabilu smo se namreč člani DDR nekaj dni in noči ukvarjali s tem, kako bi sodelovali. Ob množici proslav smo se spraševali o absurdnosti 'praznovanja' začetka te morije, ki se je začela pred stotimi leti. Prav zato se nam je zdela ideja s plesom na morišču zadosti absurdna, da je postala smiselna. Potem smo vklopili raziskovalne senzorje, se odpravili na lep izlet v Istro in sestavili novo zgodbo, v kateri namesto ljudi nastopajo izbrane živali.
Do kod je prišel projekt Razvezani jezik, prosti spletni slovar žive slovenščine?
Pirman: Prijel se je! Ljudje vanj redno pišejo in ga uporabljajo za zabavo pa tudi v pedagoške in znanstvene namene. Letos pripravljamo tehnične izboljšave in novo tiskano izdajo, ki bo izšla novembra.
Kako si razlagate njegov uspeh?
Pirman: Deloma je zapolnil velikansko potrebo uporabnikov, govorcev slovenščine, po jezikovnem viru, ki bi sproti sledil spremembam v jeziku in bi ga – saj ni res, pa je – lahko celo soustvarjali. Razvezani jezik je impresivno skupinsko delo. Uspeh temelji na zaupanju v govorce slovenščine, na naši nestrokovnosti in na robustnosti wiki spletne platforme.
Slovar je star približno toliko kot DDR. Sta nastanka povezana? Kako ste se sploh sešli?
Pirman: Ob ustanovitvi smo zastavili kar tri sočasne projekte – spletni slovar, razstavišče Kabinet na dvorišču Galerije Škuc v Ljubljani in raziskavo o živalih v prvi svetovni vojni –, kar kaže, kako vneti smo bili že na začetku. Zbral nas je Damijan Kracina, ki se je poln zanosa vrnil z rezidence v Novi Mehiki.
Pirnat: Damijan je predlagal, da se združimo, saj kot posamezniki nimamo ravno možnosti, da pridemo do sredstev za ustvarjanje.
V logotipu društva je stenica ali kaj fantastičnega, nemara prazgodovinskega?
Pirman: Stenica?! Navadni pasavček (Armadillidium Vulgare) pa res. Naša maskota je talni rak, vsežer, vseprisoten, in to od nekdaj! Za povrhu se zvija v kroglico in menja spol.
Pirnat: Živi povsod po svetu, v vsaki hiši, steni, pod vsakim lesom in kamnom, samo dvigniti je treba kamen in tam je. Hrani se z razpadajočimi organskimi ostanki. Stenica pije kri, vsakdo se pač znajde po svoje.
V projektu Dobesedno brez besed ste tukajšnje frazeme izvedli dobesedno, se pravi, da ste si čisto fizično zategovali pas, se prenašali naokoli ali se nategovali ... Kateri frazem je najtežje izvesti?
Pirman: Najraje sem metala polena pod noge, najtežje pa je bilo še ves teden prenašati vonj po stopljenem žarkem maslu na glavi.
Pirnat: Če si frazem predstavljamo dobesedno, je interpretacija lahko zelo slikovita, izvedba pa igra. Zato tudi mnogo ljudi sodeluje pri dodajanju frazemov v Razvezani jezik. V trenutku, ko frazem kot urednik, kustos oziroma umetnik izbereš za javno predstavitev, se soočiš s problemom izjavljanja. In če želiš biti natančen, vsak frazem zahteva raziskavo.
Zakaj se vam zdi pomembno izvajati te frazeme?
Pirnat: Nisem prepričan, da je karkoli pomembno, zna pa biti zanimivo. Vsak jezik ima svoja izhodišča, interpretacije frazemov in njihovega izvora pa so zelo slikovite. Metodo, kako smo se v DDR lotili te raziskave, in rezultate, ki smo jih dosegli, je mogoče predstaviti povsod po svetu. Trenutno na Japonskem v galeriji Links v Osaki zbirajo japonske frazeme in novačijo umetnike za razstavo, ki naj bi se zgodila oktobra letos. Frazemi so prav v vseh jezikih zanimiv in raznolik rudnik idej, po katerem je mogoče kopati.
Pirman: Obrazce je treba vendar razdirati, sicer se udomačimo!
