Tiskane izdaje
Aktualna Sirkova pregledna razstava se mi kaže kot nezaokrožena, a vseeno nadvse dragocena. Nezaokrožena ker je, po različnih informacijah sodeč, razpršenega in neevidentiranega še vsaj polovica slikarjevega opusa, kar najbrž ne pomeni le količinske, ampak tudi vsebinsko redukcijo, je pa seveda upati, da bo razstava, z opozarjanjem na umetnika, pomagala preseči takšno stanje.
V solidnem katalogu razstave omenjena »temna«, hitreje ustvarjena dela, z rumenimi in oranžnimi elementi, iz obdobja izgnanstva v Srbijo, sam na primer neizbežno povezujem z njegovo v osnovi podobno pastelno upodobitvijo bark v pristanu, na katero sem pred časom naletel v tržaški starinarni. Prav mogoče je, da gre pri tem za korpus del, ki bi Sirka – vsaj v določenih obdobjih – umestila bližje izraznosti naših ostalih tržaških slikarjev, ki so bili bolj avantgardno naravnani.
Dragocena pa je razstava iz precej očitnih razlogov, saj je Sirk naš edini izraziti marinist, slikar morja, in če ga ne bi imeli, bi si ga pravzaprav morali izmisliti. Šele ko nekaj kulturno in umetniško osmislimo, si namreč lahko začnemo domišljati, da to tudi zares posedujemo, imamo, čutimo. In kdo drug kot Albert Sirk, ki je morje zares živel, čutil, izražal, najprej kot mornar in ribič, nato še kot slikar, bi bil bolj pravi, da nas o tem pouči, nam to sugestivno posreduje s svojimi upodobitvami tržaškega zaliva in drugih koščkov vélike modrine.
Sirk je v svojem času puščal pomembnejšo umetniško sled, kot se zdi danes, ko je na obrobju naših premislekov o likovni preteklosti, a ravno v središču zanimanja ni bil pri nas nikoli. Po eni strani je za to najbrž kriva generacijska in prevladujoča slogovna neusklajenost z ostalimi Tržačani, po drugi strani dejstvo, da je po umiku pred fašizmom živel izven Ljubljane, deloval predvsem v mariborskem in celjskem kulturnem okolju.
V času skoraj celotnega njegovega življenja (1887 – 1947) je sodil vzhodni del severnega Jadrana v drugi državi, najprej v avstro-ogrsko, nato v italijansko, zato ga tukajšnji suhozemci očitno tudi naslikanega niso zmogli vzeti čisto za svojega. Zdaj je drugače, upajmo, da tako ostane, in tudi s Sirkom lahko večnemu italijanskemu »mare nostrum« postavimo nasproti »naše morje«.
Sirk se zdi nadvse avtohton, samonikel umetnik izven trendov, kot bi bil zasidran v nekem svojem času in kontekstu, ki sta ga specifično oblikovala in izoblikovala. V njegovih delih se, pred stalno navzočo modrino, prepletata njegova osebna in narodova usoda, izseke iz življenj slovenskih ribičev ob tržaškem zalivu, pristane in starožitne oljke gledamo pred devinskim gradom in dvorcem Miramar, barke bolj ali manj napetih jader zjutraj plujejo na ribolov ali se po njem vračajo v varne pristane. Umetnik je uspešno ujel vsakokratno dinamiko, napetost ob tem početju, olajšanje, ko je uspešno zaključeno.
Najbolj se Sirk približa neoimpresionizmu, s katerim ga nekateri povezujejo, pri platnih z morjem brez plovil, na nekaterih slikah (npr. Oljčni gaj na Vrgadi, 1938) podaja občutja z ekspresivno barvitostjo. Celo reko (Donava, okoli 1940) naslika kot morje, na kar nekaj delih (Težaki, 1934, Ribiči pri južini, 1941 …) je opazna socialna nota. Enega vrhov Sirkovega slikarskega izražanja gotovo predstavlja pretanjeno razpoloženjska Pred nevihto (1940), ki ji, glede na letnico, nemara lahko pripišemo tudi metaforično preroškost. Portret Ivana Čarga (1929) pokaže, da mu res niso bili tuji niti avantgardistični navdihi.
Sirk kot ilustrator je na razstavi predstavljen celovito, delno ob pomoči video predstavitve. Ob tem segmentu svojega ustvarjanja je pokazal tako sposobnost neposredne pričevanjskosti kot elegantno svetovljanstvo, podloženo s socialnim čutom. Njegove ilustracije Bratovščine Sinjega galeba, ki vsebujejo tudi narodno osvobajajoči pridih, saj so nastale v času fašizma, pa so tako in tako najbolj znan del umetnikovega opusa.
Za Sirka velja nekaj podobnega kot za naše morje, imamo ju, zdaj ju je končno potrebno celovito spoznati in osmisliti, zares občutiti, nato pa v njiju uživati. Oba si to zaslužita.
