Tiskane izdaje
Rogaška Slatina – Ljudski muzej, ki v Aninem dvoru v Rogaški Slatini domuje v sklopu domoznanske zbirke, prinaša zgodbe, ki bi bile brez entuziazma samooklicanega ljudskega ustvarjalca Nanija Poljanca verjetno izgubljene. V muzeju najbolj blesti kraljeva zbirka o Karađorđevićih, ki je največja zasebna zbirka na svetu z neprecenljivo vrednostjo. A zdi se, da tega potenciala kraj ne zna v celoti izkoristiti.
Nani Poljanec, tako se Aleksander S. Jurkovič, ki ga je Slovenija spoznala kot dona Corleoneja v oddaji Hri-bar, predstavlja, je svojo prvo razstavo pripravil pred dvanajstimi leti. Od nekdaj namreč zbira najrazličnejše predmete, povezane z Rogaško Slatino, ki jih je želel deliti z javnostjo. Med tisočimi, ki jih ima, so najlepši in najbolj povedni na ogled v tako imenovanem Ljudskem muzeju. Ta je od letos še bogatejši in z novo postavitvijo, ureditvijo vitrin tudi bolj privlačen in pregleden.
Vse poti vodijo do Karađorđevićev
Muzej ima tri zbirke: domoznansko, kraljevo in filografsko. Domoznanska je v prostoru, ki spominja na nekdanje pokrito sprehajališče ali, kot mu še danes rečejo, Wandelbahn, ki so ga porušili leta 1981. V tem prostoru so spomini na Rogaško Slatino. Kozarci, od najbolj umetelnih do tistih, ki se jih vsi spominjamo iz že davno zaprtih bifejev, in steklenice mineralnih vod z etiketami. »Dosti je eksponatov, povezanih z mineralnimi vodami, ki sploh niso ne vem koliko stari, ampak če je steklenica stara 20 let, je danes ne dobiš več nikjer. Čar muzeja so spomini in emocije,« razlaga Nani.
Rogaška Slatina je bila od začetka 19. stoletja zelo znan in cenjen turistični kraj. Obiskale so jo številne znane in pomembne osebnosti, med drugim cesar Franc Jožef. Pismo s podpisom Marije Terezije dopušča možnost, da se je v Rogaški ustavila tudi ona. Posebno mesto pa Nani namenja dinastiji Karađorđevićev. Impresivna zbirka o kraljevi družini, ki je Slovencem vladala od leta 1918 do 1945, je pravi zaklad Ljudskega muzeja.
Množica originalnih pisem članov kraljeve družine, tudi pismo velikega rojalista Nikole Tesle je med njimi, številne podpisane fotografije, med njimi kralja Aleksandra, njegove žene in kraljice Marije ter njunega sina, mladega kralja Petra II., pa ena najredkejših fotografij Petra II. s krono na glavi. Prav podpisane fotografije so velika novost in neprecenljiva pridobitev zbirke, veliko je tudi novih pisem, kot je pismo princese Beatrice, najmlajše hčere angleške kraljice Viktorije, ki je bila prababica kraljice Marije Karađorđević.
Nani predmete družine Karađorđević intenzivno zbira zadnjih devet let: »Začel sem zbirati zaradi Petra II. Karađorđevića, ki je bil žalostna osebnost. Po atentatu na očeta Aleksandra v Marseillu ga je zaradi mladoletnosti nadomeščal stric, knez Pavle. Petra so vsi izrabljali in vrteli okrog prsta. Zaradi njega sem poskušal narediti neko zbirko in zgodbo. S tem pa sem spoznal večino še živečih članov dinastije. Bil sem tudi na državnem pogrebu leta 2013, ko so v kraljevo grobnico na Oplencu v Srbiji končno prinesli Petra II. in njegovo ženo, kraljico Aleksandro, Petrovo mater kraljico Marijo in njegovega brata princa Andreja.« Andrejeva tretja žena princesa Eva Marija je Naniju podarila možev frak, ki je prav tako razstavljen. Tega ne hrani noben muzej, prav tako kot ne steklenice vina iz kraljeve kleti iz leta 1931. Samo štiri steklenice so podarili in ena je po Nanijevi zaslugi v Rogaški Slatini.
Z dojenjem do vodovoda
Kraljeva muzejska soba je neprecenljiva predvsem zaradi zgodb, ki se skrivajo za skoraj vsakim predmetom. Recimo jedilnik s krsta Petra II., njegov boter je bil angleški kralj Jurij V. Poseben je zvezek z jedilniki za januar 1930, naključno pridobljeni zaklad, razlaga Nani: »Kralj Aleksander je šefu dvorne kuhinje kupil hišo v Rogaški Slatini. In tako sem tam od gospe dobil škatlo, v kateri je bil ta zvezek. Kraljica Marija je v njem prečrtala jedilnike, ki ji niso bili všeč, kaj dopisala ali obkljukala z rdečo.«
Vsak dan, ko išče nove eksponate, Nani spoznava ljudi, ki so poznali Karađorđeviće od blizu: »Obiskal sem Ljubomirja Kostića, ki mi je podaril manšetne gumbe, ki mu jih je podaril njegov prijatelj Peter II. za rojstni dan. Poznam Demetra Bitenca, ki je učil kralja smučati v sredini 30. let. Takrat je Bitenc prvič jedel banane, kadili so dvorne diplomatske cigarete, take, ki so tudi na ogled. Spoznal sem lobista Boža Dimnika, čigar oče je bil šef vseh lovišč Kraljevine Jugoslavije, Dimnik pa se je igral s princema Andrejem in Tomislavom. Zame so zelo hvaležna publika upokojenci. Prišla je gospa iz Maribora in mi prinesla diplomo, ki so jo dobivale matere dojilje. Njena mama je dobila to diplomo in sto dinarjev na knjižici. Ko se je družina preselila iz Beograda v Maribor, so se leta 1948 pri gradnji hiše spomnili na tisto knjižico. Toliko obresti je zraslo, da so si naredili vodovod!«
Muzej priložnosti
Svoje zgodbe piše tudi filografska zbirka, zbirka podpisov in osebnih predmetov predvsem znanih ljudi. Visoko je na novo obešena jakna Tončka Kregarja, pevca skupine Mi2, v vitrini so razstavljeni prva violina, frak in podpisana prva plošča vrhunskega violinista Stefana Milenkovića. Naštevati vse podpise bi bilo nesmiselno, saj se zdi, da so tam vsi. Od Tita, Mussolinija, Arafata, Gadafija, Trumpa, Nani ga je dobil, ko je Trump delal s steklarno, do izumitelja Petra Florjančiča, Jurija Gagarina, otroke bo verjetno zanimal podpis igralca Daniela Radcliffa, ki je igral Harryja Potterja.
Veliko vrat je Naniju odprla vloga dona Corleoneja. Takrat je spoznal veliko ljudi, ves denar, ki ga je zaslužil, je vložil v muzej, ki ima skoraj vsak dan kakšen nov eksponat. Prav stalna rast je njegova posebnost. »V te zgodbe sem vložil ogromno denarja in vem, da bo prišel dan, ko se bo to začelo vračati. Delam najbolje kot lahko za lokalno skupnost, saj se zavedam, da ima Rogaška Slatina velik pedigre, od leta 1803 ima kontinuiran turizem, in tudi zato sem se odločil za to širitev muzeja, da bo za turiste še bolj zanimivo.«
Kot odgovarjajo z občine, si je zbirke v Aninem dvoru, poleg Ljudskega muzeja so tam na ogled še zbirke o vodi, parkovnih površinah, steklarstvu in zbirka grafičnih listov Kurta Müllerja, do danes ogledalo 30.000 ljudi. Glede na število ljudi, ki vsako leto obiščejo Rogaško Slatino, bi si jih zagotovo lahko še več. Medtem pa Nani, ki nima zaposlitve, dela iz ljubezni oziroma lokalpatriotizma v najboljšem pomenu besede.
