Tiskane izdaje
Ni znano, ali je Janez Puhar, prvi slovenski fotograf in izumitelj fotografije na steklo, tudi fotografiral v Kranju. V mestu, v katerem se je rodil pred 200 leti in pred 150 leti hudo bolan prišel vanj umret.
Prvi znani fotograf v Kranju je bil Emil Dzimski (1824–1863). Leta 1853 je za nekaj dni prišel v mesto in tu izdeloval portrete v tehniki dagerotipiji, pravi Damir Globočnik, muzejski svetnik, odlični poznavalec Puharja in avtor dokumentarno-fotografske razstave Iz zgodovine fotografije v Kranju, Od Puharja do Marenčiča, ki bo do meseca maja na ogled v Gorenjskem muzeju v gradu Khislstein.
Fotografsko gradivo je na razstavi razdeljeno na vsebinske sklope, ki si kronološko sledijo od sredine 19. stoletja do 80. let 20. stoletja. Začne se z dagerotipijo, to je prvi fotografski postopek, ki se je uveljavil v praksi. In v Kabinetu slovenske fotografije pri Gorenjskem muzeju se lahko pohvalijo kar s tremi dagerotipijami oziroma posrebrenimi bakrenimi ploščami, na katerih so portreti dveh žensk in enega moškega.
Glede na to, da je v slovenskih javnih in zasebnih zbirkah evidentiranih okrog 20, je to veliko, poudarja Globočnik. Glede Puharja in Puharjevega leta, ki se izteka, pa pripominja, da bi pristranski opazovalec pomislil, da so v Kranju šele letos ob 200-letnici rojstva odkrili Janeza Puharja.
Vendar temu ni tako. »Odkar so bili v tem mestu aktivni fotografi, so ti vedno razmišljali tudi o zgodovini, in če ne bi bilo 2. svetovne vojne, bi Puhar že zdavnaj imel spomenik. Kipar Frančišek Smerdu je namreč naredil osnutek, a pozneje do postavitve ni prišlo.
Prav zasluga fotografov je bila, da so v Prešernovem gaju v Puharjev spomin postavili ploščo in da so v Reginčevi ulici postavili spominsko ploščo ter da se je v mestu po njem poimenovala ulica, fotograf Alojz Žibert je o njem napisal knjižico konec 80. let prejšnjega stoletja«.
Med starejšimi fotografi je Globočnikovo posebno pozornost zbudil popotni fotograf Christian Paier (rojen 1839 v Kranju, umrl 1895 v Ljubljani). V 60. letih 19. stoletju je dvakrat obiskal Sveto deželo oziroma Palestino in tam dve leti fotografiral, nato pa fotografije Jeruzalema, Betlehema in drugih krajev po vrnitvi domov razmnoževal in jih prodajal.
Cesarju Francu Jožefu I. je podaril album s 26 fotografijami, ki ga danes hrani dunajska Albertina, in cesar mu je v zahvalo poslal zlat prstan s 16 briljanti. Ko je leta 1864 želel v drugo potovati v Egipt, mu oblasti niso izdale potnega lista, ker je bil vojaški obveznik. Zato se je v Trstu pretihotapil na ladjo v posebej izdelanem lesenem zabojniku.
V Aleksandriji je bil slepi potnik, ki je prilezel iz zabojnika, prava senzacija in pozneje je povedal, da česa podobnega ne bi nikoli več ponovil, saj je komaj preživel ... Frančišek Lampe, urednik Doma in sveta, je leta 1894 o Paierju zapisal: »Kdor je pil Nilovo vodo, želi jo piti tudi drugič. Naš Kristijan pa ni imel samo te želje, ampak hkrati nemirno kri, ki ga je gonila po svetu in mu ni dala obstanka doma. Vrhu tega se je naučil fotografije, ki se je takrat razvila že do dobra. In - rajši je hotel biti fotograf in hoditi po svetu, kakor biti v domovini učitelj. Kajpada: za kar imaš veselje, to te stori srečnega.«
Na gradu Khislstein si je mogoče ogledati šest Paierjevih fotografij, katere si je Gorenjski muzej izposodil od Nadškofijskega arhiva Ljubljana. Najdragocenejša za tukajšnjo zgodovino pa je najstarejša panoramska fotografija Kranja, ki jo je Paier posnel z vznožja Gaštejskega klanca in jo izdelal pred letom 1870 iz štirih plošč. Prav to fotografijo je umetnosti zgodovinar dr. Cene Avguštin pogosto uporabljal kot vir pri preučevanju razvoja Kranja.
Prvi profesionalec se je učil pri slikarju
Kranj je bil okoli leta 1900 pogosto tema za fotografske upodobitve in fotografija je po dokumentarni plati presegla vedutno slikarstvo in grafiko. Fotografi so skrbno zabeležili večino sprememb v arhitekturni in urbanistični podobi, poudarja Globočnik. Eden prvih znanih kranjskih fotografov je bil Matija Bradaška (1852–1915), ki je imel v mestu slikarsko delavnico, v njegovi delavnici pa je znanje pridobil Ivan Jagodic (1863–1916), ki velja za prvega stalnega poklicnega fotografa v Kranju, ki je odprl stalni fotografski atelje.
Kdo je avtor fotografije, ki jo vodijo v muzeju pod inventarno številko F251 in naslovom Kopalke v Kokri, ni znano, ve se le, da je javno kopališče v Dolu ob reki Kokri delovalo od leta 1900 do leta 1916, vnovič pa so ga odprli po vojni. Kopališče je imelo posebne oddelke za dame, gospode in dijake, red sta vzdrževala kopališčni sluga ali postrežnica. Kopališčni red je prepovedoval vsako onesnaževanje kopališčnih prostorov in kabin. Kopalci niso smeli imeti s seboj psov.
Decembra 1910 v gostilni pri Mayrju, zdaj Stari Mayr, 16 ustanovnih članov ustanovi Prvi slovenski klub fotografov-amaterjev v Kranju, ki velja za po vrsti šesto organizirano skupino domačih fotografov, je natančen Globočnik. Izbira gostilne ni bila naključna, kajti pobudnik kluba Franc Holchaker je bil poročen z gostilničarjevo hčerko Jelco, dva samska profesorja sta stanovala v gostilni ...
Fotoaparate je imelo je imelo le pet članov in dva sta znala fotografirati, vsi drugi pa so imeli željo učiti se. In ker so se na občnem zboru dogovorili, da bo klub, dokler bo imel pod 20 članov svobodna zveza in ne bo društvo, ki bi bilo podvrženo zakonu o društvih, je kranjski klub glede datuma ustanovitve prehitel ljubljanske ljubiteljske fotografe.
Ker je bila med prvo in drugo balkansko vojno večina članov vpoklicana v vojsko, je ta prenehal delovati, vendar ni bil razpuščen, tudi po 1. svetovni vojni pa klub ni oživel. S fotografijo pa so se ukvarjali tudi drugi Kranjčani, ki se v klub niso vključili, med njimi so bili pravnik Janko Šavnik in bratje Mirko, Stanko in Franc Crobath, ki so fotografirali tudi med 1. svetovno vojno,
Skupinski izleti na Sorško polje
Prva fotografska razstava v Kranju je bila postavljena od 11. do 18. junija 1939 v dvorani hotela Stara pošta, na kateri je 59 avtorjev iz različnih krajev Slovenije predstavilo 195 fotografij, med njimi je posebno pozornost zbudil domačin Janez Marenčič, že prej nagrajen na mednarodnih fotografskih razstavah.
Prav Marenčič je bil tudi po vojni gonilna sila kluba, v katerem je najprej sam vodil tečaje, pozneje pa tudi Alojz Žibert in Tone Marčan. Manj znano je, da so fotografi, ki jim je prav prišel vsak dinar, v zadružnem domu na Primskovem v 50. letih predvajali kratke filme, šlo je za prvi otroški kino na Gorenjskem, načrtno pa so so hodili na izlete fotografirat Sorško polje – Bantale.
V zasneženi pokrajini so v izrazitih kontrastih posneli drevesa, kozolce in človeške figure: in literatura jih je zaradi prepoznavnega sloga poimenovala kranjski krog ali kranjska šola oziroma kranjska fotografska manira. Pobudnik barvne fotografije v klubu je bil Mirko Križnar, kateremu je teta že leta 1938 poslala dva barvna filma iz ZDA. Filma, na enega je posnel prijateljevo poroko, je poslal nazaj, da so ju razvili. Gre za prve barvne posnetke oziroma diapozitive Kranja, od katerih se jih je več ohranilo.
Na pobudo Marka Aljančiča je v Puharjevem mestu v 70. letih začela nastajati reprezentančna zbirka vrhunskih del slovenskih fotografov, t. i. Kabinet slovenske fotografije. Prva dela zanjo je prispeval Marenčič, ki je šele tega leta imel prvo samostojno pregledno razstavo v Kranju.
Vsako leto je bila potem organizirana razstava in fotografi so začutili, da je v Kranju okolje nekoliko bolj naklonjeno fotografiji. O tem nenazadnje priča tudi seznam kar 807 članov in tečajnikov kluba oziroma društva od leta 1949 do 1987.
