Slikar Samuel Bak, od židovskega geta do muzeja

Že kot deček je razstavljal med nemško okupacijo Vilne, ki jo je po čudežu preživel, zdaj so odprli muzej z njegovim imenom.
Objavljeno
07. december 2017 17.43
Jožica Grgič
Jožica Grgič

Otvoritev muzeja Samuela Baka v prestolnici Litve Vilni ni bilo običajna. Danes 84-letni slikar, ki živi v Združenih državah Amerike, je namreč na tem mestu že razstavljal. Bilo je pred 75 leti, ko je kot devetletni fantič prikazal svoja dela v tamkajšnjem židovskem getu.

V skupnosti, ki je tedaj štela med 70.000 in 80.000 duš, jih je vojne strahote preživelo komaj 200. Bak je imel to srečo.

Politični zemljevid Evrope se je od tistih časov temeljito spremenil. Vilna je bila tedaj še del Poljske, Samuelovo družino so 6. septembra 1941 preselili v enega izmed obeh getov, kjer so nastanili okoli 35.000 Židov, kolikor jih je še ostalo v mestu. Tu je doživel vse strahote vojne. Leto kasneje je nadarjeni otrok v getu razstavil svoja prva dela, slike in risbe majhnih formatov, na katerih so mnogi prepoznali velik talent.

Od številčne družine sta preživela le on in njegova mati. Ob pomoči redovnice Marije Mikulske sta se zatekla v benediktinski samostan. Tam je ob pomoči druge dobre nune dobil papir in barvice, da je lahko risal.

Slikar Samuel Bak na odprtju muzeja v Vilni. Foto: AFP

Nemci so posumili, da samostan sodeluje z vojaki sovjetske armade, zato so poostrili nadzor in Samuel ter mama sta se morala vrniti v geto, od koder so ju poslali na prisilno delo v taborišče, kjer je bil že dečkov oče Jonas. Od tam jima je uspelo znova pobegniti v drug samostan, kjer sta dočakala osvoboditev.

Leta 1944 so Litvo osvobodili sovjetski vojaki (nacisti so očeta ubili le deset dni pred njihovim prihodom), z mamo pa sta kot predvojna poljska državljana lahko odšla v Poljsko. Nekaj časa sta preživela v Lodžu, potem pa sta odšla na nemško ozemlje, ki so ga zasedli Američani. Pristala sta v begunskem taborišču v mestecu Landsberg am Lech, kakih 60 kilometrov zahodno od Münchna.

Od taborišča do Bostona

V begunskem taborišču sta bila vse do leta 1948, v tem času je Samuel obiskoval likovno akademijo v Münchnu. Takrat so nastala nekatera njegova najbolj znana dela, med drugim tudi njegov avtoportret ter slika Mati in sin, na kateri je izrazil svoje travme iz vojnega obdobja. Leta 1948 sta z mamo emigrirala v Izrael, kjer je v Jeruzalemu študiral slikarstvo. Po obveznem služenju vojaškega roka v izraelski vojski je študij nadaljeval v Parizu na École des Beaux Arts, nekaj časa je živel v Rimu in Lausanni, od leta 1993 pa živi v Bostonu.

Bak se je v Vilno prvič vrnil leta 2001, potem pa je rojstno mesto obiskal še večkrat, saj se je želel zahvaliti kristjanom, ki so mu pomagali, da je preživel vojno. »Živel sem v številnih mestih, Vilna pa je zame moj dom, mesto, s katerim se bom vedno identificiral,« je povedal Bak ob otvoritvi muzeja. Gre za poseben del židovskega nacionalnega muzeja v Vilni, kjer je razstavljenih več kot 60 del, ki jih je podaril muzeju.

Samuel Bak je konceptualni umetnik, ki v svojih delih združuje elemente postmodernizma, nadrealizma, kubizma in poparta. Čeprav je živel v getu in delovnem taborišču, kjer je bila smrt njegova stalna spremljevalka, je nikoli ni slikal neposredno. Na njegovih platnih ni mrličev, pač pa je za upodabljanje smrti vedno uporabljal razne metafore in alegorije: namesto mrtvega otroka je naslikal na primer igračo.

Za svoja dela si je sposojal tudi znamenite motive starih mojstrov, na primer Michelangelovo kreacijo Adama iz Sikstinske kapele, kjer je David upodobljen kot moški v hiši, ki so jo uničile bombe, sveti duh pa v obliki odprtine, ki jo je na steni pustila eksplozija granate ... Podobno se je lotil interpretacije slovite Melanholije Alberta Dürerja in še nekaterih drugih del.

V vrsti galerij

Po letu 1959 je Bak razstavljal v vrsti velikih galerij in muzejev po Evropi, Izraelu in Združenih državah Amerike. Leta 1964 je sodeloval na Beneškem bienalu, po selitvi v ZDA pa njegova dela prodaja galerij Pucker.

Holokavst je zanj strašna izkušnja, za katero upa, da se ne bo nikoli več ponovila. In če si sam v svojih delih dovoli izdatno dozo svobode in ironije, se mu zdi sloviti dnevnik Anne Frank »čustveni odpadek in prisrčno branje za najstnike, saj opisuje naravnost otipljivo situacijo: skrita v hiši in zaljubljena v fanta.« Resnična zgodba Anne Frank je takšna, dodaja Bak, da »ubogo dekle kasneje umre v koncentracijskem taborišču. Tega pa v knjigi ni«.

Kljub častitljivi starosti Samuel Bak še vedno nenehno ustvarja. Je tudi pisatelj, leta 2001 je napisal spomine, ki jih je naslovil Naslikano z besedami (Painted in Words), vendar zase pravi, da je predvsem slikar.

»Vsak dan v tednu delam približno po osem ur, podobno kot nekdo, ki hodi v službo. Vendar sem sam zelo zahteven šef. Vedno je na vrsti še naslednja slika, tista, ki je še nisem naredil.«