Tiskane izdaje
Golobrad je in klasično »apoliničen«, torej podoben lepemu antičnemu bogu svetlobe in še marsičesa Apolonu, kar pomeni, da je nastal še v času prevlade helenistične tradicije na območju starorimske države.
To je, še preden mu je na podlagi vplivov ekspresivnejših upodobitev iz oddaljene Sirije, ki je bila z Antiohijo eno najpomembnejših zgodnjih središč krščanstva, tudi v Evropi zrasla brada, po kateri ga vsakdo v trenutku prepozna danes.
Govor je o izjemni najdbi steklene patene z upodobitvijo Kristusa, krožnika za hrambo posvečenega kruha, ki so ga uporabljali za liturgične namene. Po pisanju Archaeology Magazine ter drugih medijev so ga pred kratkim odkrili med ostalinami mesta Cástulo (antičnega Castula) v neposredni bližini mesta Linares na jugu Španije, in sicer v okviru projekta, imenovanega FORVM MMX.
Ker je iz stekla, so arheologi njen nastanek lahko postavili v 4. stoletje, saj so morale biti patene v naslednjih stoletjih po papeškem ukazu iz srebra, zgodnja datacija pa temelji tudi na kovancih in keramiki, ki so jih prav tako odkrili na istem najdišču.
Četrto stoletje je bilo za čas izoblikovanja krščanske ikonografije, tudi tiste, kakršno poznamo danes, prelomno. Na začetku tega stoletja so kristjani kot pripadniki izrazito manjšinske religije po krvavem pregonu v času Dioklecijana našli ključno oporo v cesarju Konstantinu Velikem, ki je leta 313 z Milanskim ediktom utrdil okolje verske tolerance in kot prvi podpornik krščanstva med cesarji poskrbel za gradnjo niza reprezentančnih krščanskih bazilik – vključno z osrednjim papeškim sv. Petrom –, ob koncu stoletja, po letu 391, ko je krščanstvo postalo pod Teodozijem I. uradna vera cesarstva, pa je že lahko krenilo v oster pregon vseh ostalih religij. Starih in novih.
Prenos nebeške oblasti
Tako se tudi umetniške vizualizacije nazorov kristjanov v tem stoletju gibljejo med zakritimi, pogosto dvoumnimi pomeni, za kakršne so se odločali v času pregona, in reprezentančnimi prikazi, ki niso hoteli v ničemer zaostajati za siceršnjim bliščem cesarstva. S skromnostjo in priročnimi cenenimi materiali tistim, ki verjamejo v kakega drugega boga, pač težko dokažeš, da je ravno tvoj bog zmagoviti nebeški vladar nad vsem, vladati v imenu bogov, ki ne zmagujejo, pa nikoli ni bilo priporočljivo.
Novoodkrita patena s še vedno golobradim Kristusom predstavlja pomembno dopolnitev mozaika poznavanja razvoja zgodnjega krščanstva v Španiji. Kristus je na njej predstavljen z zmagovitim križem, simbolom zmage nad smrtjo, ob tem še z monogramom, ob njem pa so identificirali sv. Petra in Pavla, torej oba prvaka med apostoli.
Takšno kombinacijo v kompoziciji ponavadi razlagajo v smislu prenosa postave, evangelijev in univerzalne oblasti iz rok Kristusa apostoloma, v prvi vrsti sv. Petru. Ali – na simbolni ravni – tistim, ki nebeškega sv. Petra nadomeščajo na tukajšnjih veliko trdnejših tleh. Papežem.
Prav ta motiv, imenovan Traditio legis (Prenos postave), je namreč v osrednjem apsidalnem delu z oltarjem krasil prvo papeško baziliko sv. Petra iz časa Konstantina Velikega. Čas prvih, necentraliziranih krščanskih skupnosti po imperiju, v katerih so verniki lastne voditelje volili neodvisno, sami in brez čakanja na beli dim ter na kasnejša imenovanja iz Rima (bi bilo kaj takega izvedljivo danes?), je bil stvar preteklosti.
