Tiskane izdaje
Značilna fiziognomija obraza, častitljiva brada in dolgi lasje Leonarda da Vincija v zgodovini zahodne umetnosti predstavljajo referenco, vizualni model tega, kako naj bi izgledal genialni umetnik, homo universale, zaradi česar so se njegovega imidža radi oprijeli tudi drugi umetniki.
Dolgih brad v zgodovini umetnosti ne manjka, v razponu od Augusta Rodina do našega Riharda Jakopiča, katerega brada je, denimo, krasila tolarski bankovec, in tudi med tukajšnjimi sedanjimi umetniki še najdeš kakega častilca ikoničnega Leonardovega imidža.
A ta – presenetljivo – temelji na izjemno pičlih ohranjenih vizualnih virih. Predvsem na Leonardovem avtoportretu iz okoli leta 1512 iz torinske Kraljeve knjižnice, ki ga sicer vsi ne sprejemajo stoodstotno za slikarjevo lastno upodobitev, in na edinem ohranjenem portretu iz časa slikarjevega življenja, ki ga je približno v istem času ustvaril njegov učenec Francesco Melzi. Tudi ta risba se nahaja v Kraljevi knjižnici, a v Londonu, na gradu Windsor.
Tradicionalno velja še, da Leonardovo podobo v mladih letih odraža kiparska upodobitev Davida, delo njegovega učitelja Andrea del Verrocchia iz zbirke firenškega Bargella. Zanj naj bi poziral prav kasnejši umetniški genij številka ena na prehodu zgodnje v visoko renesanso.
Je Orfej Leonardo?
Nemara se bo tem upodobitvam vendarle pridružila še ena. Že dolgo je znana, a nikdar ni veljala za Leonardov portret. Gre za bakrorez osrednjega italijanskega grafika visoke renesanse Marcantonia Raimondija iz leta 1505, iz zelo zgodnjega časa v karieri tega grafika iz Bologne, ki se je po zgodnjem obdobju v Benetkah in Firencah naposled uveljavil v Rimu, in sicer kot osrednji grafik kroga Rafaela. Po smrti tega pa je ohranil sodelovanje z njegovim dedičem Giuliom Romanom.
Njegova grafika predstavlja glasbenika ob igranju lire. V njem so tradicionalno prepoznavali mitološkega Orfeja, v reviji Live Science pa so sedaj objavili tudi možnost drugačne interpretacije. Šlo naj bi za Leonarda ob igranju na liro, natančneje, liro da braccio. Revija se sklicuje na revijo Cleveland Art, v kateri je Ross Duffin, profesor glasbe na clevelandski univerzi Case Western Reverse, objavil članek, v katerem je na grafičnem listu prepoznal Leonarda.
Njegovi argumenti? Renesančne upodobitve Orfeja vselej prikazujejo kot golobradega mladeniča, poleg tega je o Leonardu kot glasbeniku že kmalu po njegovi smrti pisal tudi pionirski biograf umetnikov Giorgio Vasari. Ohranil je podatek, da je njegovo igranje na liro da braccio cenil milanski vojvoda, pri katerem si je Leonardo služil kruh, pa tudi, da si je instrument izdelal sam. Liro je v velikem deležu ustvaril iz srebra, in sicer zato, da bi dosegel boljši zven in volumen zvoka, sodeč po Vasariju pa je bil uspešnejši od tedanje glasbene konkurence.
Da je predlog nove interpretacije grafike potrebno jemati resno, a ga še globlje raziskati, je za Live Science potrdil Martin Kemp, zaslužni profesor umetnostne zgodovine univerze v Oxfordu in poznavalec da Vincija, o katerem je izdal ogromno knjig in člankov. Poglavitno oviro za potrditev, da gre dejansko za Leonardov portret, vidi v tem, da je Raimondi leta 1505 še ustvarjal v Bologni, za njegovo morebitno srečanje z Leonardom pa ni trdnih argumentov. »Na tej stopnji je nova interpretacija vabljiva in verjetna, a nedokazana,« je dodal.
