Original ali odtis? To sploh ni vprašanje

Da si dela priznanih slovenskih ilustratorjev vse pogosteje poklanjamo kot praznična darila, sta dokazali uspešnost že prve in druge izdaje sejma ilustracije v Vodnikovi domačiji v Šiški. Toda tudi na tretjem sejmu, na katerem se bo do 29. decembra predstavljalo 28 ilustratorjev, prevladujejo reprodukcije oziroma digitalni odtisi. Originale je v večji meri mogoče kupiti le na razstavnem prostoru Zvonka Čoha in Marjana Mančka. Kako to?

Zvonko Čoh priznava, da ni imel ne časa ne volje, da bi dal izdelati printe, poleg tega pa se mu je v petintridesetih letih ustvarjanja nabralo že precej del. Za njimi ne žaluje, zato jih je dal v prodajo, nekateri njegovi kolegi menijo, da celo po prenizkih cenah. Priznava, da jih je bilo težko določiti, še zlasti glede na tiste, ki jih dosegajo digitalni odtisi. Kupec namreč lahko dobi na videz (skoraj) enako delo za nekajkrat nižjo ceno, zato so odtisi tisti, ki ustvarjajo damping. »A print še vedno ni original, ki je unikatno delo in rariteta, kar pa znajo ceniti predvsem zbiratelji in poznavalci. Nisem proti odtisom, saj s sodobno tehnologijo reprodukcija postane kot nekakšna grafika, je pa res, da se izgubi taktilnost nanosa barv, s katero se ponaša original,« poudarja Čoh. Priznanemu slovenskemu ilustratorju sicer večino dela in zaslužka prinaša sodelovanje z založbami.

 

Speče živali v rokavički

Čeprav je po opažanjih Katje Preša, ene od soustvarjalk programa Vodnikove domačije, prodaja pri vseh avtorjih dokaj enakomerna – letošnji največji posamičen nakup je znašal okoli 300 evrov –, po priljubljenosti že tri leta izstopa Hana Stupica. Oboževalcem ponuja le digitalne odtise, predvsem zaradi cenovne dostopnosti. Njena originalna dela bi bila predraga, saj je vanje vložila neštete ure dela, od knjižnih ilustracij pa se tako ali tako ne more ločiti. »Toda z digitalnim tiskom je mogoča tako dobro reprodukcija, da pri določenih motivih še sama kdaj ne opazim razlike z originalom. Tudi moja babica Marlenka, velika perfekcionistka, je bila zelo presenečena, ko je zagledala odtise svojih del, tudi kar zadeva barve, češ da so še lepša, kot jih je naslikala sama. Printe mestoma retuširam, tako da naposled premorejo sledi mojih rok,« poudarja Hana Stupica. Med deli najmlajše dobitnice nagrade Hinka Smrekarja so prav ilustracije iz njene nagrajene slikanice Rokavička, ki povzemajo zimsko razpoloženje, še posebej priljubljena je tista s spečimi živalmi v rokavički. »Najpogosteje izbrani motivi so tudi taščica v rdečih škorenjcih, mali zajček in lisica ter mandril, ki je s svojo ležečo držo ob tobaku in viskiju postal simbol hedonizma in je nadvse priljubljen med moškimi. Boštjan Gorenc - Pižama ga je razglasil kar za statusni simbol,« pravi mlada sogovornica, ki jo je presenetila letošnja prodajana uspešnica – hrošč govnač s kronico.

 

Prav Hana je zaslužna, da se na sejmu z reprodukcijami kultnih del predstavlja babica Marlenka. Izbor je Hanin, kot kaže prodaja, pa sta najbolj priljubljeni v gozdu izgubljena Sneguljčica in Pika Nogavička. »Prednost sejma je, da lahko ilustratorji pridemo v stik z ljudmi. Letos me je razveselilo dekle iz Maribora, ki rado riše, in se je z željo, da bi me spoznalo, odpravilo na otvoritev sejma v Ljubljano.« Sejem je poleg butičnih trgovinic in družabnih omrežij le eden od njenih prodajnih kanalov.

»Umetniki niso usposobljeni za prodajo«

Med avtorji, ki se na sejmu predstavljajo prvič, je Andreja Peklar, ki je za slikanico Ferdo, veliki ptič prejela letošnjo nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico. Tisti hip je prinesla novo pošiljko štirih uokvirjenih odtisov iz slikanice Luna in jaz (zanjo je prejela nagrado na mednarodni razstavi slikanic v Južni Koreji). Tudi ona se od originalov težko loči, med njimi pa niso nujno najboljše stvaritve, prej tiste, pri katerih je poskusila kaj novega in kažejo na razvoj njenega avtorskega izraza. »Prav zato, ker premore znane prvine, sem to simpatično putko kot edini original uvrstila v prodajo. Me je pa odziv kupcev presenetil, celotno dogajanje pa je zelo simpatično. Vesela sem, da sodelujem, saj je to tudi dobrodošel prodajni kanal,« s širokim nasmehom pove ilustratorka, ki je doslej občasno prodajala le v galeriji Ars.

 

V skorajšnji trideseterici ilustratorjev ni opaziti, denimo, akademske slikarke Alenke Sottler. To pa zato, pojasnjuje, ker je letošnjo promocijo in prodajo treh malih ilustracij (po facebooku) vezala na 33. Slovenski knjižni sejem oziroma na izid knjige Drobtine iz mišje doline, ki sta jo ustvarili s pisateljico in pesnico Anjo Štefan, čeprav ni vedela, da bo po zaslugi oblikovalke Sanje Janše razglašena za najbolje oblikovano knjigo leta 2017. Ker umetniki po njenem niso usposobljeni za prodajo, se ji zdi to smiselno povezati s kakšnim dogodkom in le za krajši čas. Pozdravlja pa sejem v Vodnikovi domačiji, ki se trudi umetnike približati širši javnosti in ljubiteljem ponuditi možnost nakupa njihovih del. »V tem pogledu smo pri nas zelo v zaostanku, manjka tisti vmesni člen med umetniki in publiko. Trženje umetniških del zahteva veliko znanja, ustrezno usposobljenih ekip, ki bi ponujale takšne storitve, pa nismo razvili. Tako so se izjemni ustvarjalci znašli v praznem prostoru, v katerem resno delo ni več mogoče. Moja spletna stran, ki deluje šele tri leta, je eksperiment, bolj kot prodajni kanal pa je nuja, da sem v koraku s časom in da vzpostavljam stik z ljubitelji tudi zunaj slovenskih meja. Kupcem omogoča vpogled v to, katera dela so trenutno na voljo, in njihove cene, jaz pa lahko čim bolj nemoteno ustvarjam v svojem ateljeju,« pravi.

Ilustracija osreči človeka

Po njeni oceni so originali, glede na vložen trud, prepoceni, saj naj bi prodana dela umetniku omogočila nadaljnje delo. »Če pomislite, koliko je vaša mesečna plača, lahko izračunate, kolikšno bi bilo pošteno plačilo tudi za moje večmesečeno delo. Čeprav so med kritiki in kustosi mnenja o vrednosti reprodukcij deljena, sama kakovostne odtise pozdravljam,« poudarja. Tako je lahko nekdo, ki si želi doma ali v pisarni poustvariti energijo in duh umetnine avtorja, kljub temu da je zanj original povsem nedostopen, deležen vseh pozitivnih učinkov umetniškega dela.

 

Temu pritrjujeta sogovornici iz Vodnikove domačije. Obiskovalko Tjašo Plazar, ki je drugič prišla uživat med razstavljena dela slovenskih ilustratorjev, je zamikalo več (reproduciranih) del: zaradi nostalgije slikovita podoba treh boter lisičic Ančke Gošnik Godec pa tudi mačka Matije Medveda in že zaradi kultnosti Živalske farme kot literarnega dela še ilustracije Petra Škerla. Tudi darila bo kupila tu. Katja Preša dodaja: »Ko kupci zagledajo ilustracijo, ki jim je res všeč, si jo kupijo. Iz lastnih izkušenj lahko potrdim, da to zelo osreči človeka.«