Tiskane izdaje
Pointilizem je oznaka, ki jo danes najpogosteje uporabljajo za tehniko slikanja, katere začetnika sta bila Georges Seurat (1859–1891) in Paul Signac (1863–1935). Umetnika sta bila edina iz generacije začetnikov te smeri, ki sta dosledno delovala skladno z načeli te smeri. Seurat ni doživel niti 32. rojstnega dneva, umrl je zaradi davice, vendar je zapustil približno 230 slik, 420 posameznih skic in šest zbirk skic.
Seurat je že kot študent slikarstva ugotovil, da nanizane vrste barvnih pik intenzivneje delujejo na opazovalca kakor črte. Med študijem slikarstva je proučeval optične zakonitosti in težil k idealu polnih, klasicističnih oblik, hkrati pa impresionistično poudarjal barve. Podobno kot pri tiskani fotografiji je najprej slikal s pikami že premešanih barv.
Redkokatero avantgardno gibanje je imelo toliko različnih imen kakor pointilizem: znanstveni impresionizem (v nasprotju z romantičnim), neoimpresionizem, divizionizem, kromoluminarizem ... Toda pointilizem je predvsem ime za tehniko slikanja. Za slog Seurata, Signaca in njunih posnemovalcev v strokovnih besedilih najpogosteje uporabljajo izraz neoimpresionizem, ki ga je uvedel njun veliki zagovornik, likovni kritik Félix Fénéon. Takoj je spoznal, da je to zelo pomembna nova težnja, ki bo postala pomemben člen v razvoju slikarstva konec 19. stoletja.
Vse se začne ob Seni
Prvo sliko, ki velja za popolnoma pointilistično, s pikami čistih, nepremešanih barv, je Seurat dokončal leta 1884 po več letih skrbnih priprav. To je olje na velikem platnu Kopalci v Asnièresu (zdaj v Narodni galeriji v Londonu). Tega dela Seurat ni mogel razstaviti na pariškem Salonu, zato ga je predstavil javnosti na Salonu neodvisnih. Tega leta je začel ustvarjati svoje najbolj znano delo Nedeljsko popoldne na otoku La Grande Jatte (zdaj v Umetnostnem inštitutu v Chicagu). Dokončal ga je leta 1886 in ga istega leta razstavil na zadnji redni impresionistični razstavi v Parizu.
Slika Nedeljsko popoldne na otoku La Grande Jatte, odlična likovna predstavitev višjega meščanstva v prostem času, se ni uvrstila na razstavo v Albertini. Toda na razstavi si lahko ogledamo neko drugo ikono zgodnjega pointilizma: Jedilnico, znano tudi kot Zajtrk, ki jo je Paul Signac dokončal leta 1887 in s tem oljem na platnu uvedel pointilizem v predstavitve notranjih prostorov. Signac ni bil samo slikar, deloval je tudi kot teoretik. Uveljavil se je s knjigo oziroma manifestom Od Eugèna Delacroixa do neoimpresionizma iz leta 1899.
Navdušenje in posmeh
Jedilnica oziroma Zajtrk je tako kakor več drugih razstavljenih del prišla v Albertino iz Muzeja Kröller-Müller iz mesta Otterlo blizu nizozemskega Arnheima. Muzej Kröller-Müller ima ne samo drugo največjo zbirko del Vincenta van Gogha na svetu, ampak tudi eno najboljših zbirk zgodnjega pointilizma sploh.
»Kaj menite, koliko pikic je moral narediti slikar, da je ustvaril to sliko?« je vprašala mlada vodnica skupino gimnazijcev, ki so prišli iz Bratislave in so si z nami v Albertini ogledovali Signacovo Jedilnico v prvi dvorani razstave Seurat, Signac, van Gogh: pota pointilizma. »Približno dvajset tisoč,« je povedala vodnica in dodala: »Včasih je umetnik potreboval dve leti, da je dokončal takšno veliko sliko.«
Toda vsi niso bili navdušeni nad pointilizmom, tudi vsi kritiki in slikarji ne. Med takšnimi je bil, denimo, Paul Gauguin. Gauguin je pri svoji kritiki namigoval na takrat priljubljeno tehniko pikčastega ročnega vezenja petit point, s katero so pogosto poustvarjali dela rokokojskih slikarjev, in Signaca posmehljivo označil za izumitelja petit pointa v slikarstvu.
Vmesna postaja
V nasprotju s Pissarrojem je bil Vincent van Gogh, ki je sprejel tehniko pointilizma tako strastno, kakor je sprejemal tudi druge stvari v življenju, »prvi, ki je nujno potreboval pointilizem, da je našel samega sebe« kot umetnika, nam je povedal Klaus Albrecht Schröder, direktor Albertine. »Po značaju in temperamentu van Gogh gotovo ni bil pointilist, vendar je moral prestati vice pointilizma, da je dosegel svojo izrazno moč,« je dodal Schröder.
Pointilizem in druge načine »razčlenjevanja barve« sta pozneje v nekaterih svojih delih uporabila tudi Mondrian in Picasso. Tudi več kot sedemdeset akvarelov in olj Paula Kleeja, ki jih je ustvaril v letih 1931 in 1932, spada med njegove pointilistične slike. Nekaj dobrih del navedenih slikarjev si je zdaj mogoče ogledati v Albertini.
