Tiskane izdaje
Ob koncu leta, v katerem so se številni muzeji usmerili v beleženje stoletnice izbruha prve svetovne vojne, razstavno poslastico napovedujejo v Pilonovi galeriji v Ajdovščini.
Tema bo znova prva svetovna vojna, v okviru te pa opus umetnika, s katerim imajo seveda v tej galeriji največ opraviti: Vena Pilona (1896–1970). Eden ključnih slovenskih slikarjev minulega stoletja je bil ob njenem izbruhu še najstnik, a je v vojnih letih, tako na fronti – mobilizirali so ga 15. aprila leta 1915, kmalu po maturi na goriški realki – kot zatem med dveletnim ruskim ujetništvom ustvaril serijo risb, akvarelov in ilustracij, ki veljajo za njegova začetna dela. S študijem v Pragi in zatem Firencah ter na Dunaju je začel kasneje, po vojni.
Večino razstavljenih del, ki jih napovedujejo v izboru – med njimi bodo posamezne risbe in akvareli javnosti na ogled prvič –, hranijo v Pilonovi galeriji, slikarjev sin Dominique Pilon in njegova družina so za razstavo prispevali devet akvarelov iz časa ruskega ujetništva (originali bodo na ogled le v času obiska Dominiqua Pilona, tj. danes in jutri, pozneje jih bodo nadomestili z reprodukcijami), dva akvarela hranijo v ljubljanski Moderni galeriji, dva pa sta last zbiralca dr. Vanje Lokarja iz Trsta.
V uvodnem delu razstave, katere avtorji so Tanja Cigoj, dr. Borut Koloini in Nataša Kovšca, bodo Pilonove risbe s fronte in tista likovna dela, ki jih je mogoče vsebinsko povezati z začetkom prve svetovne vojne. Pilon je že pred mobilizacijo ustvaril nekaj risb, najzgodnejši risbi s fronte pa je ustvaril na Tirolskem. Ostale so nastale v Galiciji, kamor je bil njegov bataljon gorskih strelcev premeščen konec junija 1916.
Ustvarjalno rusko ujetništvo
V drugem sklopu razstave bodo predstavili Pilonovo ustvarjanje v ruskem ujetništvu. Spomladi leta 1917 je dvajsetletnega Pilona skupaj z drugimi vojnimi ujetniki vlak izkrcal v Lipecku, malem ruskem letoviškem mestu, kjer je slikar zatem doživel in preživel boljševiško revolucijo ter konec vojne. Rusija je nanj naredila globok vtis, v tem času je prijateljeval tudi s tamkajšnjimi intelektualci.
»Neprenehoma sem tičal pri oknu, risal in akvareliral na eni strani ljudski vrvež, na drugi pa brezmejno daljo v večni igri letnih časov, oblakov in sonca,« se je kasneje spominjal dni v ujetništvu.
Ko je po dveh letih ujetniškega življenja, še pred uradno repatriacijo ujetnikov, zaradi domotožja pobegnil domov, je s seboj prinesel dela, ki ne izdajajo prestanih naporov, splošnega pomanjkanja in stisk, ki jih je takrat doživljal, z izjemo dveh risarskih zapisov – ekspresivno zaznamovanega avtoportreta ter akvarelirane risbe Sled, ki zareže v spomin s krvavimi stopinjami skeleta (Smrti), ki vodijo od razmesarjenih udov, ležečih v snegu.
Razstavo, ob kateri je, kot dodajo v galeriji, že izšel obsežen katalog, bodo odprli nocoj ob 10. uri, na ogled pa bo do 1. februarja prihodnje leto.
