Tiskane izdaje
»Tako na podlagi rentgenske radiografije kot tudi s pomočjo povečeval in makrofotografije smo ugotovili, da platno na sliki Kofetarica Ivane Kobilca ni poškodovano,« je na kratko povzela ugotovitve dr. Katja Kavkler, vodja Naravoslovnega oddelka restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS).
Potrdilo se je tisto, o čemer so bili konservatorji restavratorji Narodne galerije zaradi natančne dokumentacije svojega predhodnika Štefana Hauka skoraj povsem prepričani – da 128 let stara umetnina na platnu ni bila nikoli prerezana in da so bile zaradi prepogiba poškodovane le barvne plasti. S tem so se končale natančnejše preiskave in se je polegel prah, ki ga je v zadnjih dneh dvignila družinska zgodba lastnika Petra Hribarja, da se je nad sliko z nožem znesla mlada bosanska umetnica med Kobilčinim bivanjem v Sarajevu.
Kratek čas obsevanja
Preden so Kofetarico znova vrnili na njeno mesto ob Dečku v mornariški obleki, v stalno postavitev Narodne galerije, smo jo za hip še ujeli – brez okrasnega okvirja, saj so ga morali zaradi preiskave z rentgensko radiografijo, s katero so preiskali za oko nevidne dele umetnine, odstraniti. »Pri slikah tako preiskujemo morebitne prvotne poslikave ali strukturo platna, ki je skrito med poslikavo in drugim platnom, pri kipih način sestavljanja, pri arheoloških najdbah, denimo, vsebino v kepi zemlje. Čas obsevanja predmetov kulturne dediščine je zelo kratek, za slike se giblje okrog ene minute, kar pomeni, da so tudi prejete doze zelo majhne in le minimalno pripomorejo k vplivom sevanja, ki je sicer prisotno v okolju in so mu predmeti izpostavljeni desetletja ali celo stoletja. Material se pri takem postopku zato ne poškoduje dodatno.« Tako je dr. Katja Kavkler opisala v stroki več desetletij staro metodo, ki jo izvajajo v tem edinem specializiranem laboratoriju za analize predmetov kulturne dediščine v Sloveniji v posebni sobi, zaščiteni s svincem. Sprva so pri takih raziskavah sodelovali z Univerzitetnim kliničnim centrom Ljubljana, pozneje so dobili svojo, odsluženo medicinsko rentgensko napravo, s to novo prenosno industrijsko, ki omogoča analize več materialov, pa se podajajo tudi na teren. Že na prvi pogled je precej drugačna, kakor smo je kot bolniki vajeni v zdravstvenih ustanovah.
Več manjših podob
Dolžina postopka je odvisna od velikosti predmeta, saj so filmi, na katere snemajo, relativno majhni v primerjavi z velikostmi večine umetniških del (cca 35 x 40 cm), zato morajo postopek večkrat ponoviti, da zajamejo celoten predmet. Zaradi več manjših digitalnih podob tako dobimo eno veliko višje ločljivosti ter zato bolj oster rezultat. Pri Kofetarici so naredili deset posnetkov, devet pa jih je konservator restavrator Narodne galerije mag. Andrej Hirci v računalniškem programu mozaično zlepil. »Glede na izkušnje in na to, kaj iščemo, tudi pigmente, pa podobe s pomočjo grafičnih programov kontrastiramo. Kot vidite, je zelo močen odboj starkinega ovratnika, ki je bil naslikan z domnevno svinčevo belo barvo. Ta je bila v drugi polovici 19. stoletja še zelo pogosto v uporabi, pozneje pa so jo zaradi škodljivosti za zdravje opustili. Nadomestili sta jo titanova in cinkova bela. Ozadje je v temnih rjavih tonih in naslikano v zelo tankih slojih, roka in obraz pa sta naslikana s precej debelimi nanosi,« je ob še svežem rentgenskem posnetku Kofetarice na računalniku pojasnjeval Hirci.
»Zdaj pridemo do naših problemov. Tu je ta prepognjenost, o kateri je pisal restavrator Štefan Hauko, tu je videti poškodbe barvne plasti, še zlasti tam, kjer je barva nanesena v debelejših slojih. Poškodbe najbolje vidimo na predelu svetlih nanosov, deloma tudi na levi rami portretiranke. Ni pa poškodba enakomerna, ker je prepogib očitno povzročil različno globoke razpoke,« je še sveže »izvide« kolegov z Restavratorskega centra komentiral sogovornik, potem pa pokazal, kaj lahko razberejo z drugimi metodami, denimo, infrardečo in ultravijolično fotografijo, ki so ju pred dnevi opravili v Narodni galeriji. Že z drugačno osvetlitvijo slike se razkrijejo večje sledi časa in degradacije materialov oziroma nanosov. Vse to pa zelo spretno skriva galerijska osvetlitev. Kot je dodal Hirci, bi bilo treba Kofetarico kmalu znova restavrirati, kar pa je po njegovih besedah zelo zahteven poseg že zaradi tega, ker je umetnina tako slavna, vzelo pa bi tudi več mesecev strokovnega dela.
Kaj pravi Kobilčin pranečak
Danes zjutraj pa se je zaradi našega sobotnega poročanja o Hribarjevi zgodbi o prerezanem platnu našel še en odgovor na vprašanje, zakaj je bila Kofetarica, umetnina, od katere se avtorica nikoli ni ločila, sploh prepognjena. Kustosu Narodne galerije dr. Andreju Smrekarju se je oglasil Kobilčin pranečak Peter Pintar in mu zaupal, zakaj in kdaj se je to zgodilo. »Njegova teta Mira Pintar, tudi slikarka, ki se je učila v Jakopičevi šoli, mu je povedala – ne spominja se, ali je bilo to še za časa življenja Ivane Kobilca –, da so na Dunaju želeli reprodukcijo slike. Za to je poskrbel Rihard Jakopič, tedaj nesporna avtoriteta likovne umetnosti.
Kofetarico je snel s podokvirja in jo v zvitku poslal v neko dunajsko založniško hišo, nazaj pa so mu jo poslali prepognjeno. To je Jakopiča spravilo v neroden položaj, zato jo je, preden jo je vrnil Miri Pintar, skušal tudi ustrezno popraviti oziroma restavrirati. Mira Pintar pa zaradi tega ni želela imeti nevšečnosti, zato so podrobnosti tako rekoč pometli pod preprogo. Morda je Kofetarico prav zaradi te poškodbe leta 1937 tudi lažje prodala Radu Hribarju, stricu zdajšnjega lastnika Petra Hribarja. Zakaj so hoteli reprodukcijo, lahko samo ugibamo, mi je pa Peter Pintar zaupal, da čeprav je bil takrat še otrok, je to, da so si sliko drznili prepogniti na pol, nanj naredilo strašen vtis,« razkriva dr. Andrej Smrekar. Po Jakopičevem posegu je sliko restavriral Štefan Hauko v Narodni galeriji leta 1970. Hauko je moral zaradi prepogiba platno podlepiti z novim platnom, zaradi česar podatka, ali je bila slika res prerezana, niso mogli preveriti s prostim očesom, ampak šele z rentgensko presvetlitvijo.
Mit in nova dejstva
Kot dodaja Smrekar, se pomembnih slik vedno primejo najrazličnejše legende. Očitno imajo dobre umetnine tudi to moč, da jih navdahnejo. Še naprej bodo brskali za odgovorom na vprašanje, zakaj je bila Kobilca tako navezana na sliko Mamica kavopivka. O tem so zapisi še iz časa njenega življenja, a vedno se še lahko odkrije kaj novega, tudi o znanih umetninah.
Kako pa je nova dejstva o sliki sprejel njen lastnik Peter Hribar? »Te dni sem bil zelo na trnih in moram priznati, da sem izjemno vesel, da slika ni bila prerezana in da ta zgodba ni resnična, čeprav se sprašujem, kako to, da sta tako resna človeka, kot sta bila moja starša, živela s tako zgodbo in jo prenesla naprej. To bomo še malo raziskovali in upam, da tudi kaj odkrili,« je povedal, ko se je v galeriji oglasil, da bi slišal končne strokovne ugotovitve.
Zelo ga je presenetila predvsem najnovejša vest iz družine Pintar, zakaj je bila slika poškodovana. »Se pa vseeno sprašujem, glede na to, da je ta poškodba precej opazna že s prostim očesom, da se je do danes ni nihče bolj potrudil raziskati in ugotoviti, kaj se je dejansko zgodilo. Slika ni zato nič manj vredna, pri čemer imam v mislih njeno umetniško, ne pa materialno vrednost. Morda je zato še celo bolj priljubljena. Samo upam, da bo živela še mnogo, mnogo let; ne smemo namreč pozabiti, da jih ima že skoraj 130. Tudi Andrej Hirci meni, da jo bo treba slej kot prej temeljito restavrirati, ker tako kot se staramo ljudje, se starajo tudi materiali in umetnine,« je novice o svoji lastnini nacionalnega pomena komentiral Peter Hribar.
