Po petih letih podvojeni Picasso

Odprtje Picassovega muzeja v Parizu: Ena najpomembnejših institucij z bogato zbirko očeta kubizma.

Objavljeno
29. oktober 2014 11.25
Je. K., kultura
Je. K., kultura

V umetniškem svetu odmeva­ sobotno odprtje Picassovega­ muzeja v Parizu. Po petih letih­ obnov bo v razširjenih sobanah­ na ogled dvakrat toliko del ­velikega mojstra modernizma­ kot prej. Veliko pričakovanje­ in navdušenje je morda razumljivo­ ob številnih zapletih, ki so bili v zadnjih letih ­povezani z njegovo prenovo.

Zbirka tega muzeja je verjetno ena najdragocenejših sploh. V njej hranijo več kot pet tisoč artefaktov, od slik, kipov, skic in drugih dokumentov ter objektov iz Picassove zapuščine. Institucija je večji del zbirke dobila prek donacij Picassovih družinskih članov.

Dragocena državna zbirka je nastala tudi zaradi zakona, ki dopušča, da ljudje plačajo davek na zapuščino v obliki donacij umetniških del. Prvo večjo donacijo je Picassov sin Claude podaril muzeju leta 1979, sam muzej pa so na mestu nekdanjega dvorca Hôtel Salé iz 17. stoletja odprli leta 1985.

Tudi zasebna zbirka

Slikarski del zbirke obsega tristo Picassovih del, ki vključujejo dela iz več kot pol stoletja plodnega ustvarjanja. V njej so slavne Avignonske gospodične iz leta 1912, njegova kubistična slika, ki je nastala med letoma 1911 in 1913, vrsta nadrealističnih del iz dvajsetih let 20. stoletja, pa tudi slike, narejene med špansko državljansko vojno in drugo svetovno vojno, poleg njih pa še dela, ki jih je Picasso napravil v času poparta.

Muzej hrani tudi Picassovo zasebno zbirko, ki vključuje na stotine del, tudi slike Cézanna, Gauguina, Matissa, Renoirja, Braqua, Modiglianija in Mirója, pa tudi risbe Degasa, De Chirica in Giacomettija.­

Nočna mora, kot je to označil novinar Guardiana, se je v muzeju začela pred dobrimi petimi leti, ko se je predsednica muzeja Anne Baldassari odločila za prenovo Picassovega muzeja. Baldassarijeva je vodenje eminentne (sicer državne) institucije prevzela leta 2005.

Dotlej je, seznanjena z bogato dediščino in arhivom v muzeju, kjer je začela delati in raziskovati v začetku devetdesetih let, postavila dve veliki razstavi. Odmevna je bila Matisse Picasso leta 2002, Picasso in mojstri tri leta kasneje pa je naletela tudi na pikre kritike. Čeprav so tudi na njeno profesionalno delo, raziskovanje Picassa, leteli strokovni očitki, si je največ negodovanja nakopala prav zaradi prenove stavbe, ki se je začela leta 2009.

Obnova čez vse roke

Nad predsednico se je zaradi avtoritarnega in arogantnega vodenja pritožilo tudi več deset zaposlenih; obnova, ki naj bi trajala dve leti, se je močno zavlekla, prav tako so poskočili stroški. Baldassarijeva je sicer pripeljala v ustanovo več kot trideset milijonov evrov z izposojalninami muzejske zbirke (izposojalnina za Picassa je ena najvišjih v umetniškem svetu), a je obnova stala 52 milijonov evrov.

Ko se je proti eni najmočnejših figur v umetniškem svetu nasploh obrnilo toliko kritikov, zaposlenih – ob strani ji je stal le Picassov sin Claude Picasso, ki sedi v upravi muzeja –, je morala ukrepati tedanja ministrica za kulturo in jo pozvala k odstopu.

Junija letos je Baldassarijevo zamenjal Laurent Le Bon, ki ima izkušnje z vodenjem izpostave Centra Pompidou, sicer pa je strokovnjak za vrtove 16. in 17. stoletja, in pripeljal obnovo do konca. Le Bon velja za večjega diplomata od predhodnice in je svojo muzejsko politiko za New York Times na kratko opredelil takole: »Nismo v nikakršni vojni. Ni nobenega konflikta. Moja metoda je zelo preprosta: ocenim situacijo, da bi dojel, kaj se je zgodilo, in poslušam.«

Claude Picasso bojda ni navdušen nad zamenjavo. Pozitiven signal pa sta zato poslala slikarjeva hči Maya Widmaier Picasso in njegov vnuk Olivier Widmaier Picasso.

Po pisanju Guardiana nas morda peripetije okoli ponovnega odprtja muzeja ne smejo čuditi. Tudi slikarjevo življenje je bilo zelo razgibano, polno peripetij, porok in ljubezenskih razmerij ter seveda družinskih dram, bojev za zapuščino pa tudi tragedij.