Pisali smo o ultimatu, ki so ga na 56. izdaji Beneškega bienala prejeli organizatorji tokratnega islandskega paviljona, v okviru katerega so beneško cerkev Santa Maria della Misericordia − v tej liturgija ne poteka že od leta 1969 − začasno spremenili v mošejo, namenjeno muslimanskim domačinom, ki tovrstnega verskega objekta v mestu nimajo, in obiskovalcem. Avtor projekta ni Islandec, ampak švicarski umetnik Christoph Büchel.
Začasni mošeji so nasprotovali v beneškem patriarhatu, kot izveš iz odzivov organizatorjev, ji tudi vodstvo bienala ni bilo naklonjeno, odmevni paviljon-mošeja pa je že od odprtja sprožal burne polemike, ki so se naposled zgostile okoli tega, ali ostaja cerkev, ki je že od leta 1973 v zasebnih rokah in ni last Cerkve (zasebnik jo je po nakupu uporabljal komercialno, za skladiščenje spominkov), vendarle katoliško posvečena.
V Benetkah dovoljena »instalacija«, molitev ne
Beneški občinarji – konkretno na mestni direkciji za trgovino in proizvodnjo, ne na kakem kulturnem oddelku – so po pisanju lokalnega časopisa La Nuova naposled odločili, da mora mošeja zapreti vrata. Paviljon so danes, po preteku ultimata Islandcem, zaprli, in sicer s sporočilom, v katerem ne manjka birokratskih izrazov. Če jih poskušaš razvozlati, opaziš, da občinarje moti predvsem, da so v paviljonu »kršili določbe, ki se nanašajo na prepoved uporabe – med urnikom odprtosti za javnost – notranjega prostora nekdanje cerkve za cilje, ki se razlikujejo od ciljev umetniške razstave, namreč prepovedi uporabe paviljona kot prostora kulta«. Prav tako občinarji organizatorjem očitajo kršitev dovoljene varnostne norme glede števila obiskovalcev. Teh je menda bilo namreč preveč (do okoli sto naenkrat). Ali pa vsaj niso bili po okusu občine, lahko dodamo.
Kot pripišejo v La Nuovi, odločitev ni dokončna, paviljon bodo nemara spet odprli, a le če se bodo organizatorji prilagodili. Se bodo? Malo verjetno, saj bi morali sprejeti predvsem prepoved molitve, kar pomeni, da bi bil paviljon poslej obiskovalcem dostopen le kot »instalacija«. Mimogrede, tudi ta je že okrnjena, saj so nekatere simbole islama že odstranili.
Kako se je odzvalo vodstvo lokalne islamske skupnosti? V sredo, ko se je iztekal občinski ultimat Islandcem, se je do paviljona distanciralo in svoje pripadnike pozvalo, naj v njej ne prakticirajo molitve, saj bi to lahko ogrozilo aktualne pogovore z občino glede vzpostavitve stalnega prostora v historičnem jedru Benetk, ki bi bil namenjen islamskim vernikom.
Bienale je mrtev
Odzivov predsednika bienala Paola Baratte ali aktualnega umetniškega direktorja Okwuija Enwezorja za zdaj ni zaznati, sprememb prav tako – še – ni na spletni strani organizatorjev paviljona, zanimiv odziv pa je napisal novinar Michele Fusco.
Kot zapiše, se je z zaprtjem paviljona-mošeje, še preden je dočakal prvi mesec življenja, neslavno zaprl celoten 56. Beneški bienale, kar razume kot absolutni rekord fundacije, ki ga pripravlja. Zasluge za to pripisuje najbolj birokratski plati človeka, tisti, ki razvoju zgodovine nasprotuje z normami, predpisi in interpretacijami, kakršne na koncu privedejo do predsodkov v najpolnejšem pomenu besede. Bienale je mrtev, lokalna islamska skupnost pa se je temu prilagodila, je zapisal.
Iz ukrepov beneške občine sicer izhaja vsaj dvoje. Je molitev prepovedana na vseh točkah bienala? Tudi če, denimo, obiščeš paviljon Vatikana? Naj tudi tega vernik razume le kot »instalacijo«, čeprav se že v naslovu Na začetku ... Beseda je meso postala navezuje na biblični Janezov evangelij? So bili zidovi Arsenala, kjer je na ogled, kdaj posvečeni?
In seveda, kakšne so varnostne meje števila obiskovalcev na preostalih točkah bienala? Letošnjo izdajo so odprli že okoli mesec prej kot običajno in potek bienala razširili na nekaj manj kot sedem mesecev, nedvomno zaradi prizadevanja za čim večje število prodanih vstopnic, ki niso poceni. 25 evrov veljajo, predlanskim je 55. izdajo bienala videlo 475.000 obiskovalcev. Bodo, če bo naval obiskovalcev z vsega sveta presegel »varnostne ukrepe«, prihiteli beneški možje postave in bienale zaprli?