Tiskane izdaje
Ljubljana – V samostojni Sloveniji je pri ponarejanju umetnin za tožnika uspešen sodni epilog dočakala le tožba podjetnika in zbiralca Zvoneta Taljata proti slikarju Marcelu Valentiniju in sodelavki, vpleteni v prodajo njegovih ponaredkov. Ponaredki se pri nas seveda pojavljajo, kljub razkritju pa poniknejo, ostanejo v tej ali oni zbirki. Osmoljenci v takih nakupih raje molčijo, kot da bi sprožili pregon.
Ugotavljanje ponaredkov ni niti preprosto niti poceni. V Sloveniji so prisotne, a ostajajo stvar poznavalstva, odmaknjene od javnosti. Kustosi muzejev, galeristi in drugi strokovnjaki vedo zanje, tudi dokumentacijo o njih urejajo, pravega pregona ljudi, vpletenih v nastanek in prodajo ponaredkov, pa ni.
Fotografijo ponarejene Vipave hranijo v dokumentaciji Moderne galerije, »izvirnik« je pri zasebniku, ki želi ostati anonimen. Foto: Dejan Habicht, Matija Pavlovec/Moderna galerija, Ljubljana
Pristojnosti pri pregonu ponarejanja ostajajo presenetljivo nedorečene, po drugi strani pa se tudi muzejski delavci v situaciji, ko nedvomno odkrijejo ponaredek, lahko oklepajo misli, da jim, denimo, umetnostni zgodovinar in cenilec iz ugledne družine, ki je v preteklosti tudi kaj prispeval k stroki, ponaredka gotovo ni ponudil namenoma, ampak je bil v dobri veri sam zaveden.
Na področju ponaredkov v Sloveniji velja reklo, da dokler ni tožnika, ni sodnika, tožnikov pa ni in pogovori s kustosi, cenilci ter galeristi, torej tistimi, ki so največkrat v stikih z morebitnimi ponaredki ter najbolj poklicani, da jih prepoznajo in ukrepajo, ustvarjajo vtis, da tak status quo z odsotnostjo ustreznih pravil in pristojnosti »ščiti« celo država. Če, denimo, v Sloveniji ponaredek namenoma ponudiš državnemu muzeju ali galeriji, ne tvegaš veliko.
Za ponazoritev pomanjkanja pri postavljanju pristojnosti v tukajšnji mreži muzejev in na umetnostnem trgu je še aktualna zgodba uspešno prepoznanega ponaredka slike Vipava Vena Pilona, ki pa celo po desetletju, odkar se je pojavil, nima sodnega epiloga. Ponaredek je bil po eni plati po kakovosti izvedbe prepričljiv, po drugi pa so ponarejevalci naredili osnovnošolsko napako, zaradi katere ga je bilo mogoče razkrinkati brez dragih tehnologij in tudi brez strokovnih dilem ali drugih zadržkov.
Najpomembneje je, da je bil gotovo dokazan kot ponaredek, z njim so se ukvarjali v kar treh javnih in zasebnih galerijah, kljub temu pa je brez policijskih in sodnih posledic končal pometan pod preprogo. Prijave nikoli ni bilo.
Gre za sliko z motivom vedute dela Vipave, ki jo je v ljubljansko Galerijo Hest prinesel sodni cenilec Janez Mesesnel, in sicer v času po Pilonovi retrospektivi v Moderni galeriji leta 2002, ki je seveda tudi na trgu povečala interes za njegova dela. Upodobitev Vipave – za izvirno sliko iz leta 1927 so se sledi izgubile – je Mesesnel opremil z lastno cenitvijo, galeristu Emilu Šarkanju pa sta vzbudila dvome že podpis in podokvir.
Cena slike je takrat znašala 50.000 evrov, zaradi dvomov pa se je Šarkanj obrnil na Moderno galerijo in tamkajšnjo dolgoletno kustosinjo Bredo Ilich Klančnik, upokojeno poznavalko tukajšnjih umetnikov in umetniških zbirk, ki se je v Moderni galeriji angažirala v dolgi seriji retrospektiv ter seveda tudi drugih razstav.
Pilonove barve na napačni črno-beli fotografiji ...
Izvirna Pilonova Vipava je bila s črno-belima reprodukcijama v letih kmalu po nastanku objavljena v revijah Modra ptica in Ilustracija, reprodukcijo iz zadnje so kot dokument izgubljenega Pilonovega dela objavili tudi v katalogu retrospektive, ponarejevalci pa so se na lastno smolo odločili za kopiranje prav te in prezrli, da so davnega leta 1931 v reviji Ilustracija reprodukcijo slike delno obrezali.
Objava izvirne, a obrezane Vipave v reviji Ilustracija leta 1931.
Tako je primerjava »na novo odkrite slike« s fotografijo iz Modre ptice, v kateri je bil izvirnik reproduciran v celoti, izdala ponarejanje, napaka pa je bila res nenavadna, saj lahko celo v dokumentarnem delu kataloga Pilonove retrospektive natančno prebereš, v kateri številki Modre ptice je dostopna neokrnjena reprodukcija. Treba bi bilo le stopiti do knjižnice, zdaj še to ne, saj sta obe reviji digitalizirani in dostopni na portalu dlib.si. Ponarejevalci so pač v Pilonove barve odeli napačno črno-belo fotografijo.
»Vipava je izgubila ozek pas na desnem robu slike in s tem del signature – ostal je le Veno – in tako smo lahko potrdili ponaredek, ne da bi se lotili dragih analiz barve, temeljnika in drugih podrobnosti. Pozneje je verjetno v isti delavnici nastala še vrsta pripravljalnih študij v akvarelni tehniki. Šlo je za slike, ki so (bile) izgubljene. Cela serija akvarelov je bila razstavljena v italijanskem Gradišču ob Soči,« pravi Ilich Klančnikova, ki opozarja, da je bil podobne »pozornosti« pri »branju katalogov« deležen tudi Ivan Čargo.
Njegova uničena freska, ki je bila reproducirana v katalogu Moderne galerije Ekspresionizem in nova stvarnost, je spodbudila nastanek celega niza pripravljalnih študij za detajle, ki so bili upodobljeni na njej, in tudi ti »podvigi« niso doživeli policijskega epiloga. Naprodaj so bili onstran meje, v tržaški galeriji Cartesius. V Moderni galeriji sicer hranijo dokumentacijo o odkritih ponaredkih, ta zdaj sega v več deset primerkov.
Nihče ni sprožil pregona
Dokazano je bilo, da je bila Vipava ponarejena, galerist Šarkanj ponaredka ni prijavil. Pravi, da zato, ker je sliko prevzela Moderna galerija, sicer pa kot zasebni galerist upa, da se bodo kmalu razkrile nove afere, ki bodo nazadnje razkrile imena vpletenih. Bistveno namreč je, ga gredo ponaredki iz obtoka. Vipava se je po analizi v Moderni galeriji vrnila k Mesesnelu, ki se je pozneje, vmes je minilo kar nekaj časa, z njo oglasil še v Pilonovi galeriji v Ajdovščini.
Zakaj ob razkritju ponaredka postopka niso sprožili ne v Moderni ne Pilonovi galeriji? Kot pravita Ilich Klančnikova in Irene Mislej, dolgoletna in zdaj prav tako upokojena vodja Pilonove galerije, niti v ljubljanski nacionalni niti matični galeriji Vena Pilona ob odkritju kakega ponaredka še nikoli niso sprožili pregona.
Muzejski delavci ne razpolagajo s pravilnikom ministrstva za kulturo ali pravosodje, ki bi opredelil pristojnosti oziroma ravnanje v takih primerih, dodajata. Kdor ponaredek zavestno ponudi javni umetniški zbirki, tako ne tvega pregona, muzejski delavec ga policiji ne more prijaviti kot predstavnik stroke in institucije, kvečjemu zasebno, kot vsak drug občan.
»Obe ministrstvi, za kulturo in pravosodje, bi morali poskrbeti za izobraževanje vseh, ki lahko vzpostavljajo stik s sumljivimi ali vsaj neznanimi umetninami. Mislim predvsem na kustose v galerijah in muzejih, na zasebne galeriste, na mlade strokovnjake, ki kandidirajo za sodne cenilce, morda celo na tiste, ki ta status že imajo,« pravi Mislejeva.
»Pomembno bi bilo jasno razmejiti pristojnosti, ki jo ima uradna oseba (kustos v javni ustanovi), da opozori na take pojave. V zvezi s tem bi bilo tudi nujno treba priznati vlogo, ki jo imajo, na primer, ustanove pri ocenjevanju umetnin, predvsem ko gre za monografske zbirke, ki jih hranijo.
Nenavadno je, da ima sodni cenilec, ki se očitno ne more spoznati na vse avtorje v dolgi zgodovini umetnosti – na domače in tuje – vse, da lahko ovrednoti in potrjuje delo, poznavalec, ki je zaposlen v galeriji ali muzeju, pa lahko izrazi le svoje mnenje. In to, šele če ga vprašajo in če si upa,« dodaja. Ponaredkov v Sloveniji sicer ne prijavljajo niti zasebni galeristi niti cenilci. Tudi ti nimajo pravilnika, ki bi opredeljeval postopek ob odkritju ponaredka.
»Po domače« pri zasebniku
Ponarejena Vipava, ki jo je Mesesnel po naših virih nazadnje brez kakršnegakoli plačila pustil v Ajdovščini, je tako kot drugi ponaredki v Sloveniji poniknila pod preprogo. Kje je danes? Ni deponirana v kaki javni ustanovi ali predmet kakega sodnega postopka, kot bi pričakovali, ampak je »po domače« pri zasebniku, ki seveda želi ostati anonimen.
Zagotavlja pa, da je »na varnem«, izvzeta s trga, in, kot duhovito dodaja, jo je njenemu avtorju pripravljen tudi vrniti. Če se je seveda ta pripravljen razkriti.
