Portret, ki si ga je kupil cesar Franc Jožef

V drugem nadstropju Narodne galerije v Ljubljani, na častnem mestu poleg Poletja Ivane Kobilce, najprepoznavnejše in najbolj priljubljene umetnine osrednje nacionalne galerije, od danes dopoldne visi še eno delo naše prve akademsko izobražene slikarke. To je portret mlade Parižanke z naslovom Dekle v naslonjaču, ki ga je avtorica označila za eno svojih najboljših del.

V Ljubljano je prispelo za leto dni iz Muzeja lepih umetnosti v Budimpešti, slovenska javnost pa ga bo lahko prvič po njegovem nastanku leta 1892 videla na odprtju prenovljene stavbe in nove stalne postavitve Narodne galerije čez štirinajst dni.

Slika je bila leta 1895 skupaj z avtoportretom Ivane Kobilce razstavljena na razstavi v Budimpešti, ki si jo je ogledal tudi avstro-ogrski cesar Franc Jožef. Cesarjevo zanimanje in obiskovanje razstav sta bili del kulturne politike države, saj je vladar odkupoval izbrana dela tako za cesarsko zbirko kot za zbirke deželnih galerij in na tej budimpeški razstavi je njegovo pozornost pritegnil Kobilčin avtoportret. Želel ga je odkupiti, vendar ga slikarka ni hotela prodati – zdaj je v zasebni lasti v Ljubljani –, zato se je odločil za nakup njene druge slike mlade Parižanke. »Da se je cesar zanimal za portret, najprej govori o njegovi kakovosti, sam pa menim, da ga je prevzel tudi zato, ker ga je spominjal na njegovo ženo Elizabeto Avstrijsko, bolj znano kot Sisi. Treba je vedeti, da je bilo na takšni razstavi veliko portretov in drugih umetniških del. Da je petičneža, ki si jih je bežno ogledal med protokolarnim obiskom, pritegnilo za povrhu še delo sodobne umetnosti – vladarji in cesarji so bili vendarle bolj konservativnih nazorov –, pa je bil gotovo dokaz afirmacije Kobilce kot ženske umetnice,« poudarja kustos Narodne galerije dr. Ferdinand Šerbelj.

Johann ali Janez?

Ni namreč naključje, da se je slikarka že od svojih umetniških začetkov podpisovala z I. Kobilca, kar je celo prve kritike njenih del, razstavljenih v Münchnu, napeljalo na zmotno sklepanje, da ta Johann oziroma Janez Kobilca veliko obeta. To signaturo je ohranila tudi pozneje, ko je bila že priznana, sprejeta ter emancipirana kot oseba in kot umetnica.

Umetnostni profil Ivane Kobilce je znan, njena umetniška pot razdeljena na šolsko obdobje v Münchnu, pariški uspeh ter njeno ustvarjanje in življenje v Sarajevu in Berlinu. Ta začasna pridobitev pa je po besedah dr. Šerbelja ena od zlatih zvezdic v njenem opusu, ki potrjuje in dokazuje, da se lahko veselimo še kakšnih njenih del. Glede na to, koliko je potovala in razstavljala po Evropi ter živela tudi od prodaje svojih del, lahko domnevamo, da je njen opus precej obsežnejši od tega, ki ga poznamo. »Njenega dela še zdaleč ne poznamo dovolj, da bi ga lahko katalogizirali, imamo in poznamo pa niti njenega umetniškega razvoja, ki jih med drugim predstavljajo slavno Poletje, dela iz pariškega obdobja in njen avtoportret. Vse preostalo lahko le še obogati naše vedenje o njej. Pri gostujočih slikah radi poudarimo, da izmenjava med galerijami in muzeji dokazuje, da nismo samo skladišča umetnin, ampak da zbirke ves čas bogatimo in predstavljamo javnosti. Izmenjave nas povezujejo in strokovno bogatijo in tudi naša galerija pogosto prejema prošnje za izposojo umetniških del po vsej Evropi. S tem se tudi naše sodelovanje z budimpeškim muzejem le nadaljuje,« je dodal sogovornik, medtem ko so bili kamere in fotoaparati ter pogledi navzočih, povečini strokovnjakov in predstavnikov sedme sile v manjšini, tedaj uprti v bel zaboj z nekaj pripisanimi besedami: Open Here, Hungart in Fragile.

Dodaten transportni okvir

Medtem ko so restavratorja in tehnično osebje Narodne galerije v belih haljah v navzočnosti madžarske kustodinje Anett Somodi začeli previdno odpirali zaboj, je Alenka Simončič, vodja oddelkov Dokumentacije in Registrature, pojasnila, da je tudi ta izposoja potekala povsem običajno po mednarodno uveljavljenih standardih. To sliko Ivane Kobilce, ki jo matični muzej hrani v depoju, so doslej poznali le na črno-belih fotografijah, in ker ima bogat okvir, je bilo treba poleg po meri izdelanega zaboja za umetnino izdelati še dodaten transportni okvir. »Zaboj je dodatno izoliran, da ohranja ustrezno temperaturo in vlago 48 ur, ker pa pot iz Budimpešte do Ljubljane ni dolga, je več kot zadostovalo za neposreden prevoz. Kadar so razdalje daljše, mora transportno vozilo prenočiti v posebnih klimatiziranih garažah. Ko umetnina prispe, jo ponavadi za 24 ur postavimo v prostor, kjer bo razstavljena, da se aklimatizira. Po odprtju zaboja bomo preverili stanje, zapisano v restavratorskem poročilu iz Budimpešte, in dokumentirali, kako je vstavljena v okvir, da bomo postopek lahko ponovili, preden jo bomo odpremili nazaj. Stanje umetnine pred izposojo se mora namreč ujemati s stanjem pred vrnitvijo. Seveda pa pred vsakokratnim takšnim odprtjem vlada vznemirjenje, še zlasti če delo poznaš samo z reprodukcij,« je povedala Alenka Simončič. Podobnemu dogodku so bili v Narodni galeriji nazadnje priča med pripravo razstave Franc Kavčič/Caucig: Antične téme novembra 2010, ko so si Kavčičeve velike risbe izposodili na Madžarskem in v Avstriji.

Sliko pridobili leta 1902

Ko so zaščitni zabojnik s Kobilčino umetnino končno odprli, so se iz notranjosti v navzoče zasvetile rjave oči neznane Parižanke s konca 19. stoletja, oblečene v črn pulover in z zeleno rutico okoli vratu ter naslonjene na fotelj. Kot je povedala madžarska kustodinja Anett Somodi, ki je sliko spremljala na poti iz Budimpešte, je bila ta restavrirana pred približno desetimi leti, muzej lepih umetnosti, ki je trenutno zaprt zaradi prenove, pa jo je v svojo zbirko pridobil leta 1902. Njene besede, da je bila slika konec 19. stoletja razstavljena tudi na dveh velikih razstavah v Münchnu in Berlinu, pa sta nekaj trenutkov zatem potrdili tudi nalepki na hrbtnem delu bogato okrašenega okvirja. Ena od njiju je razkrila, da je bila slika v Berlinu razstavljena že leta 1894, torej leto prej, preden jo je cesar videl v Budimpešti. V Münchnu se je uvrstila na eno od mednarodnih razstav likovne umetnosti münchenske secesije. »Najstarejši je najbrž ta zapis s črnilom in je verjetno Kobilčin naslov, proučiti pa kaže tudi ta žig,« je ogled hrbtne strani slike pospremila Alenka Simončič, njen kolega, restavrator Andrej Hirci, ki je s kolegom in Anett Somodi preverjal stanje in dokumentacijo in zapisnik, pa je dodal, da je slika glede na bogate podatke o razstavah očitno imela pomemben status v zbirki muzeja. Po gostovanju v Ljubljani se bo vrnila v depo, je potrdila sogovornica iz madžarskega glavnega mesta.

Kljub temu da je Ivana Kobilca zelo priljubljena slovenska umetnica in nas njene slike, tudi kot spremljevalke slovenske moderne, nagovarjajo že v šolskih berilih, po opažanju dr. Ferdinanda Šerbelja večina Slovencev še vedno napačno zapisuje in izgovarja njen priimek – Kobilica namesto (pravilno) Kobilca.