Tiskane izdaje
Razstava Slikati v Normandiji – Ob izvirih impresionizma, ki jo bodo nocoj odprli v Narodni galeriji v Ljubljani, je potovanje po prelepi normandijski pokrajini z obalo in celinskim delom. Slike so zanimive tudi zato, ker skozi različne sloge prikazujejo pot, ki je pripeljala do rojstva modernizma.
Na razstavi je na ogled 72 umetnin francoskih slikarjev, ki so ustvarjali med letoma 1850 in 1920, med njimi so znana in tudi neznana imena – Claude Monet, Auguste Renoir, Gustave Courbet, Pierre Bonnard, J.-B. Camille Corot, Eugène Boudin, Raoul Dufy, Eugène Delacroix ...
Dela so prišla k nam iz Normandije in so doslej obiskala že številne države. So del zbirke, ki so jo v Normandiji ustanovili leta 1922 in šteje 120 umetnin, nastalih v dveh stoletjih med letoma 1750 in 1950.
Umik na podeželje
V 19. stoletju so se umetniki zaradi naraščajoče industrializacije v velikih mestih umikali v Normandijo, da bi se približali naravi in da bi razvili sposobnost slikanja na prostem, pri čemer so poskušali ujeti trenutek, glede na vreme, čas dneva ... Slikarji se niso osredotočali samo na krajino, ampak so opazovali tudi vsakodnevno življenje kmetov in ribičev, med razstavljenimi deli pa je tudi nekaj tihožitij. Kraji v Normandiji, kot so Honfleur, Le Havre in pozneje Rouen so simboli modernizma v nastajanju, bolj znanega pod imenom impresionizem.
Od kmetije do Sene
Razstava je razdeljena na štiri sklope, po regijah in umetnikih, ki so se tam zbirali. Obiskovalec se najprej znajde na kmetiji Saint-Siméon, priljubljenem zbirališču vseh vrst umetnikov – ne le slikarjev, ampak tudi pisateljev in glasbenikov –, nato pride do obale, kjer spozna garaške ribiče in brezdelne turiste, nadaljuje pot na podeželje, kjer ne spoznava samo kmetov, ampak zelo natančno tudi pokrajino in sadovnjake ter na koncu potuje po obrežjih Sene, kjer naleti na divjo naravo pa tudi na mostove in pristanišča.
Kmetijo Saint-Siméon v vsej njeni posebnosti spoznavamo na slikah Jean-Baptista Corota, Gustava Courbeta, Constant Troyona, Eugèna Boudina. Saint-Siméon je bila na obrežju Côte de Grâce, na pobočju, obdajale so jo jablane. Od tam se je odpiral pogled na pokrajino ob prostranem rečnem ustju Sene. Kmetija je odigrala osrednjo vlogo v okolju, v katerem so bili stalni prebivalci ali obiskovalci povezani z veličastno naravo – čeprav je pogosto pokazala tudi svoj viharni, žalostni ali celo surovi obraz –, ki je zanje pomenila prostor za trdo delo ali pa za uživanje v brezdelju.
Posebnost Saint-Siméona
Ta kmetija je nekaj posebnega v več pogledih. Za slikarje je bila morda pomembna predvsem zato, ker so tamkajšnja narava in neverjetne barve, ki osvetljujejo krajino ob sončnem vzhodu in zahodu, za vedno spremenile pogled na svetlobo v slikarstvu. Samo prostrano posestvo je ovekovečeno na več slikah in ima zanimivo zgodovino.
Leta 1825 ga je kupil Pierre-Louis Toutain, da bi tam imel vaško krčmo in skromna prenočišča. Kmetijo je leta 1854 po naključju, ko je iskal navdih, našel Boudin in se navdušil nad svetlobo ter nizko ceno prenočišča in hrane. Slikal je prizore vsakodnevnega vaškega življenja. Počasi se je za kmetijo razvedelo in imela je vse več obiskovalcev, ki jih je navdihovala.
Slikar Gustav Courbet je napisal: »Ko bivam na tej kmetiji, ne morem nehati slikati.« Med rednimi obiskovalci je bil tudi Charles Baudelaire. Alfred Delvaux jo je v članku za Figaro leta 1865 opisal: »Smo sredi pokrajine, te bohotne zelene barve, ki vzbuja apetit očesu in postopoma preplavi možgane tako, da nam ta paša za oči prepreči misliti. Ob poti desno so redko posejane preproste hišice, levo se razprostirajo travnate ograde z vzpenjajočimi se jablanami divjega videza, ki se dvigajo do vrha Butte-de-Butte-de-Grâce; a vrtoglava navpičnost pašnikov niti malo ne vzbuja strahu pri kravah rdečkastih bokov, ki tu počivajo. /…/ Na pol poti stoji kmetija Saint-Siméon.«
Drugi razstavni sklop, Delovno življenje in počitnice ob morju, ima povedni naslov sam po sebi. Številna obalna mesta so oblikovala slog slikarjev, ki ga predstavljajo, med njimi so Courbet, Boudin, Jongkind in Monet, umetniki, ki večinoma poosebljajo impresionizem.
Normandijsko podeželje nam predstavijo Eugène Isabey, Paul Huet, Karl Daubigny in Camille Corot, ki so znali ujeti poezijo naravnega okolja te pokrajine. Podeželje je bila priljubljena destinacija prvih turistov, spočetka Angležev, ki so začeli prihajati v Francijo po podpisu mirovnega sporazuma v Amiensu leta 1802 in so potovali skozi Normandijo v Pariz.
Razstavni sklop z naslovom Ob reki Seni gosti velika imena, kot sta Auguset Renoir in Frédéric Bazille.
Zakaj ravno Normandija?
Zakaj je umetnike vleklo ravno v Normandijo? Ta pokrajina je s svojimi naravnimi posebnostmi, kot so zelenje, voda, obilica dežja in vlage spodbudila umetnike k predstavljanju giba ter časa in ne samo posameznih predmetov, ki se odsevajo kot v ogledalu. Namen razstave ni, da bi se ukvarjala z vprašanjem, ali je impresionizem nastal v Normandiji. Zato tudi ne izpostavlja najbolj znanih imen impresionizma, čeprav so vanjo vključena. Tako da razstavljena dela ne izpostavljajo zgolj impresionizma, ampak tudi druge prvine modernosti. Razstava želi pokazati Normandijo kot pokrajino, kjer so umetniki z eksperimentiranjem ustvarjali novo poglavje umetnosti.
Večina razstavljenih slik je majhnega formata. Za majhen format so se slikarji odločali iz več razlogov, med drugim zato, ker je bilo to praktično, saj so slikali v naravi in eksperimentirali, slike so bile dialog med umetniki in tudi plod kolektivnega dela in niso bile namenjene velikim razstavam ali prodaji.
Med Francozi tudi Jurij Šubic
Med umetniki, ki so v Normandiji iskali navdih za nove izrazne načine, je bil tudi Jurij Šubic, zato je razstava v Ljubljani dopolnjena z nekaj njegovimi deli iz zbirke Narodne galerije in iz dveh zasebnih zbirk.
Šubic se je v majhen kraj blizu Caena v okrožju Calvados leta 1882 za nekaj jesenskih tednov preselil iz Pariza, da bi se odpočil in našel motiv za sliko, ki jo je želel razstaviti na vsakoletni razstavi Salon. Iz tam narejenih skic in barvnih študij je v pariškem ateljeju sestavil sliko, ki jo je leta 1883 razstavil v Salonu. To je bila slika Pred lovom, ki je ustrezala merilom žirije za sprejetje na pomembno razstavo: svetla barvna skala, žanrski realistični motiv in kompozicijska preglednost.
Svetloba, ki prihaja v interier skozi odprta vrata, je bistveni oblikovni element slike, kakor je to razložil tudi sam Šubic v enem svojih redkih komentarjev te vrste. Motiv je ponovil še v drugi verziji z enakim naslovom, vendar je na njej sprememba – v prid naturalizmu je upošteval pripombo na prejšnjo sliko, češ da je bil lovec očitno levičar glede na to, kako drži puško. Zato je v drugi verziji, ki jo hranijo v Niortu v Franciji, kompozicijo zrcalno obrnil, da je lovec videti desničar.
