Tiskane izdaje
Samo država, ki spoštuje svojo sodobno umetnost, si lahko obeta lepo prihodnost. Iz tega, kar danes ustvarjajo umetniki, je mogoče najbolj jasno videti, kaj se pripravlja za jutri.
Ko se ta ugotovitev izgovori v Hongkongu, pa dobi v trenutku takšne razsežnosti, da se v njej splete gosta mreža ustvarjalne energije, političnih pasti, družbenih stremljenj in globoke bojazni prav za to prihodnost, obremenjeno z daljno in bližnjo preteklostjo ter ovito v vsej hujšo negotovost. Prav zato je tako pomembno rojstvo muzeja, poimenovanega M+.
Samo ime pove, da gre za muzej (M) in še nekaj več (+). To naj bi bil prvi kompleks na svetu, v katerem bi našla svoj prostor dela vizualne kulture v zelo širokem pomenu te besede.
Do zdaj zbrana zbirka, v kateri je okoli 4500 eksponatov, vsebuje slike, fotografije, instalacije, predmete, arhitekturne makete, risane študije, plakate, elektronske medije in unikatno dizajnirane kose pohištva. Zasnova bodočega muzeja časovno povezuje 20. in 21. stoletje, zemljepisno pa se razprostira od Hongkonga in Kitajske, prek Azije in naprej – lahko bi rekli – prav po vsem svetu.
Kako ambiciozen je projekt gradnje M+, je razvidno že iz tega, da so za dizajn samega poslopja najeli švicarsko arhitekturno družbo Herzog&de Meuron, ki je morala svojo edinstveno stvaritev umestiti v širši kompleks, poimenovan Kulturna četrt zahodnega Kowloona, ki ga financira hongkonška vlada. Za izvršnega direktorja muzeja so imenovali slovitega Šveda Larsa Nittveja, ki je bil pred tem ustanovni direktor londonskega Tate Modern in Rooseum Centra za sodobno umetnost na Švedskem.
Proračun ena milijarda dolarjev
S proračunom v znesku skoraj ene milijarde dolarjev in vrhunsko ekipo arhitektov, muzejeslovcev in kustosov načrtujejo, da bo M+ na površini 60.000 kvadratnih metrov, ki so jih deloma pridobili z zasutjem morja, zrastel najpozneje do leta 2017.
A že jeseni 2014, ko so se ekipe gradbenikov pripravljale na to, da bodo v zemljo zasadile prvo lopato, so hongkonški aktivisti sprožili gibanje Zasedi Central (Central je mestna četrt na otoškem delu Hongkonga) in zahtevali pravico, da lahko neposredno volijo predsednika lokalne vlade. S tem se je rojstvo muzeja v hipu upočasnilo.
Prav zato, ker je bil M+ vnaprej razglašen za največji muzejski projekt po otvoritvi Centra Pompidou v Parizu (pred skoraj štiridesetimi leti), je nanj usmerjen partijski daljnogled iz Pekinga. In čeprav hongkonškega muzejskega remek dela ne financirajo iz vladnega proračuna, ampak iz zasebnih skladov, so se plasti preverjanja vsake podrobnosti v zvezi z njim tako namnožile, da so rok za odprtje M+ pomaknili na leto 2019, Nittve pa se umaknil v svojo planinsko hišo na Švedskem.
Zdaj je le še svetovalec in v Hongkongu preživi največ en teden na mesec. Na vprašanje, ali še vedno verjame, da bo nekdanja britanska kolonija pod oblastjo Pekinga ohranila svobodo izražanja, zaradi katere je bila pravzaprav izbrana kot kraj za gradnjo M+, pa je Nittve ponovil odgovor, ki ga je mogoče v Hongkongu v teh dneh najpogosteje slišati: »To bomo šele videli.«
Del zbirke na razstavi
In medtem ko je hongkonška javnost že začela izgubljati zaupanje v radikalnost projekta M+, razočaranje nad prevelikimi kompromisi pa je začelo prevladovati nad pričakovanjem te nove definicije muzeja, ki jo je obljubil Nittve, so v hongkonški galeriji ArtisTree ob koncu februarja odprli razstavo dela zbirke, ki jo je za M+ podaril švicarski zbiratelj, poslovnež in nekdanji veleposlanik v Pekingu Uli Sigg.
Pravzaprav je zbirka 1510 del (od katerih jih je muzej odkupil samo 47) najpomembnejši umetniški temelj projekta M+. Sigg je v vsej svoji poslovno-diplomatski karieri sistematično spremljal, proučeval in zbiral dosežke kitajske sodobne umetnosti, tako da velja za najpomembnejšega zbiratelja, ki je kupoval ne le dela, o katerih je menil, da se bo njihova vrednost sčasoma občutno povečala, temveč tudi tista, o katerih je bil prepričan, da so reprezentativne priče sprememb, razvoja in dozorevanja kitajske vizualne ustvarjalnosti.
Razstavo v ArtisTree so odprli kot uvod v M+, pa tudi kot sporočilo, da se izplača potrpežljivo čakati na otvoritev muzeja, kajti, če je mogoče tako veliko videti že ob osemdesetih delih, kolikor jih je na ogled tokrat, potem je jasno, kaj vse se obiskovalcem obeta v prihodnosti.
Razstava Siggove zbirke kronološko spremlja petdeset umetnikov, katerih dela so razdeljena na obdobja od leta 1974 do leta 1989, od leta 1990 do leta 1999 in od leta 2000 do leta 2012. Za Sigga in njegovega kustosa, mednarodno priznanega umetniškega kritika Pi Lija, je razstava dramatična zgodba o kitajski novi zgodovini, o kateri se zdi, da se vedno znova začne v vsakem od navedenih obdobij.
V prvem obdobju se je končala velika kulturna revolucija, trpljenje, ki jo je spremljalo, pa je nenadoma postalo vir ustvarjalnega navdiha – vse do tiananmenskega pokola, ko so bili umetniki prisiljeni uporabljati alternativni jezik. V drugem obdobju je Kitajska sprejela kapitalizem, ustvarjalci pa so ob tem okusili prednosti in pasti trga, medtem ko je v tretjem obdobju azijska sila vstopila v Svetovno trgovinsko organizacijo, kar je bil za umetnike poziv, naj se obrnejo k zunanjemu občinstvu.
Sigg tako ne spremlja zgolj njihove osvoboditve od striktnih tematskih postavk, temveč tudi njihovo ponovno ujetost v tržni oportunizem. Od gesla »služiti narodu«, ki ga je bilo mogoče prepoznati v umetnosti, opredeljeni z Mao Zedongovimi doktrinami o ustvarjalnosti, so prišli do načela »služiti Zahodu«, ki jih je vodilo, ko so okusili denar zahodnih kupcev. Siggova zbirka je dragocena prav zaradi tega, ker dokumentira vsako od teh faz.
Kitajski strah
Kako se bo, denimo, še vedno svobodomiselna hongkonška mladina odzvala na sliko Wang Guangyja Mao Zedong: rdeča mreža , na kateri je vodja prikazan za rdečimi rešetkami? Ali pa, kaj bodo Hongkonžani videli v olju Wang Xingweja z naslovom Novi Peking , ki je pravzaprav kopija fotografije, posnete 4. junija 1989? Slika prikazuje človeka, ki na triciklu prevaža demonstrante, ranjene med pokolom, le da je Wang telesa študentov zamenjal z ustreljenimi pingvini.
Razstava teh del iz Siggove zbirke je bila pred dvema letoma že prikazana na Švedskem, kjer so jo naslovili Prav je napačno . V Hongkongu so njen naslov zamenjali z nevtralnim Štiri desetletja kitajske sodobne umetnosti . A spopad med ustvarjalno silo in političnimi zidovi je ostal nespremenjen. In prav zato je to velikanski preizkus za Hongkong in Kitajsko, pa tudi za M+ in vse tisto, kar bi moral biti ta muzej. Ko so Sigga ob tej priložnosti vprašali, ali meni, da bodo v nekdanji britanski koloniji ohranili svobodo izražanja, je tudi on odgovoril: »To bomo šele videli.« Dobesedno videli. Vizualna kultura pokaže vse. Tako vzpone kot padce kolektivne ustvarjalne energije, ki z nitkami preteklosti tke veliko tapiserijo prihodnosti.
