Tiskane izdaje
Kadar umetnina, nanovo pripisana kakemu velikemu mojstru evropske umetnosti, svetovno premiero dočaka na oddaljenem kontinentu in ne v kaki ugledni ustanovi na stari celini, je umetnostnozgodovinska stroka običajno zelo skeptična.
Tak primer je bila, denimo, predlanska predstavitev Mone Lize »v veliko rosnejših letih«, ki naj bi jo Leonardo da Vinci ustvaril že desetletje pred vsem znanim izvirnikom. Premiero je dočakala v Singapuru, čeprav je bila v lasti neke švicarske fundacije.
Tokrat je drugače. V Nacionalnem muzeju zahodne umetnosti v Tokiu so v torek odprli razstavo Caravaggio in njegov čas: prijatelji, tekmeci in nasprotniki, ki jo ocenjujejo kot najobsežnejšo razstavo del izumitelja baročnega slikarstva in značilnega chiaro-scura izpred dobrih štirih stoletij izven Italije. V izboru je ob okoli 40 delih mojstrov iz pionirskih let baroka enajst del samega Michelangela Merisija da Caravaggia, med njimi pa kot osrednjo novost izpostavljajo upodobitev Magdalene v ekstazi, ki je prav ob tej priložnosti doživela svetovni krst.
Bolje, svetovni krst po štirih stoletjih, med katerimi je veljala za izgubljeno oziroma znano le po – verjetno – kopijah. Teh je evidentiranih vsaj osem, med njimi je doslej za najverjetnejši izvirnik veljal primerek iz zasebne zbirke v Rimu, ki je bil večkrat razstavljen kot Caravaggiev in je kot slikarjevo delo evidentiran tudi na italijanskem kulturnem ministrstvu. Tokratna javna premiera in strokovne debate, ki ji bodo gotovo sledile, utegnejo premešati karte.
Slika iz prelomnega leta
Caravaggio je Magdaleno v ekstazi naslikal v zanj prelomnem letu 1606, kot so zapisali na spletnem portalu Artribune, pa jo je v neki zasebni zbirki prepoznala Mina Gregori, profesorica umetnostne zgodovine na Univerzi v Firencah in članica akademije Lincei, najstarejše znanstvene akademije na svetu, ki so jo v Rimu ustanovili ravno v času Caravaggia, leta 1603. Gregorijeva velja za pomembno poznavalko Caravaggia, atribucijo pa je oprla tudi na dokumente, ki se nanašajo prav na to sliko. Ta je sicer v lasti iste družine že veliko generacij, a je vse doslej ni nikoli želela javno razstaviti.
Iz zgodovine slike je znan podatek, da je imel Caravaggio Magdaleno v ekstazi ob še drugih dveh slikah ob sebi v času smrti, umrl pa je v sumljivih okoliščinah v toskanskem obmorskem mestecu Porto Ercole, kamor je pripotoval iz Neaplja.
Leta izgnanstva
Doživel je le 38 let. Umrl je bodisi za malarijo bodisi zaradi umora ali celo samomora. Hipotez o njegovi smrti je več, kot je znano, pa je zadnje obdobje življenja preživel v izgnanstvu, ki je sledilo tragičnemu dogodku na Campu Marziu v Rimu leta 1606, ko je v sporu ob razpletu igre pallacorda, sorodni današnjemu tenisu, sam staknil rane, a smrtno ranil Ranuccia Tomassonija, s katerim sta se večkrat sprla že v preteklosti in bila rivala v boju za naklonjenost iste ženske. Bila sta tudi politična nasprotnika.
Caravaggia so zatem obsodili na usmrtitev z obglavljenjem, ki bi ga lahko izvršil vsakdo, ki bi ga prepoznal na ulici, a je uspel ob pomoči pokrovitelja pobegniti iz Rima. Preostala štiri leta življenja je preživel v Neaplju, na Malti in Siciliji.
