Tiskane izdaje
Do odprtja 14. izdaje Documente v nemškem Kasslu, mnogim osrednje mednarodne razstave sodobne vizualne umetnosti in alternative Beneškemu bienalu sta še dve sezoni, a je njen umetniški direktor Adam Szymczyk, poljski kurator in pred tem direktor ter vodja kustosov v Kunsthalle Basel, znova poskrbel za odmevno novico.
Zatem ko je že lani napovedal, da se bo uvod v prihajajočo izdajo leta 2017 zgodil že dva meseca pred tradicionalnim junijskim terminom otvoritve – in sicer ne v Nemčiji, ampak prvič izven njenih meja, v Atenah, kjer bo dostopen del Documente (s tem ni ravno navdušil kasselskih turističnih delavcev) –, je tokrat dvignil precej prahu z intervjujem za Süddeutsche Zeitung, v katerem je izrazil željo, da bi kot del Documente predstavili tudi umetnine iz zloglasne »zbirke« Corneliusa Gurlitta, pokojnega sina prekupčevalca z umetninami iz časa nacizma Hildebranda Gurlitta, katere zaplemba s strani nemških policistov je leta 2012 postala novica leta.
Kot je znano, je v njej niz umetniških del osrednjih umetnikov 20. stoletja in tudi starejših obdobij umetnostne zgodovine od Antonia Canaletta, Eugèna Delacroixa, Gustava Courbeta, Augusta Rodina, Pierre-Augusta Renoirja, Maxa Liebermanna, Henrija Matissa, Pabla Picassa, Otta Dixa, Franza Marca, Marca Chagalla in mnogih drugih, Gurlittova zadnja poteza proti Nemčiji pa je bila, da je celotno zbirko zapustil Umetnostnemu muzeju v Bernu, kjer so jo tudi sprejeli.
»Predstavitev v Kasslu bi se izognila senzacionalizmu,« Szymczyka povzemajo na spletnem Artnetu. »Celotno zapuščino bi predstavila na miren, skoraj nevtralen način, mogoče kar v kronološkem redosledu. Ob ogledu bi lahko skoraj prezrl umetnostnozgodovinsko vsebino in se osredotočil na predstavitev položaja teh del v zgodovini«.
Direktor Umetnostnega muzeja v Bernu podprl zamisel
Kot je dodal, se je z direktorjem Umetnostnega muzeja v Bernu Matthiasom Frehnerjem že srečal, ta pa je zamisel o javni premieri umetnin, med katerimi naj bi bilo po ocenah okoli 500 takšnih, ki so jih nacisti pridobili nelegalno, podprl. Svet muzeja sicer ni bil istega mnenja, Szymczyk pa je o svoji ideji obvestil tudi nemško kulturno ministrstvo.
Documenta, od ustanovitve katere letos mineva 60 let, ima sicer veliko opraviti s posledicami nacizma. Leta 1955 so jo kot reakcijo na Beneški bienale in tamkajšnji ustaljen nacionalni koncept razstave ustanovili v Nemčiji, ki je bila še desetletje pred tem prizorišče skrajnega nacionalizma.
Tako so Nemce na prvi Documenti v Kasslu, ki je bilo od februarja 1942 do marca 1945 tarča neštetih zavezniških bomb – med najhujšim bombardiranjem je umrlo deset tisoč ljudi, center mesta je bil povsem razrušen, brez doma je ostalo 150 tisoč ljudi –, ob mednarodni sodobni umetnosti soočili tudi z njihovo lastno umetnostjo.
S tisto, ki so jo še malo pred tem deklarirali za izrojeno: s predvojnim nemškim modernizmom in avantgardo. Nedvomno bi imela trpek priokus tudi predstavitev Gurlittove »zbirke« na njej. Nacisti namreč umetnin niso zasegali le zasebnikom, ampak so "čistili" tudi javne zbirke in nemara je med deli, ki bodo pristala v Bernu, mnogo tistih, ki bi brez pojava nacizma danes predstavljala izjemne dragocenosti v zbirkah nemških muzejev.
