Preveč umetnin in premalo kupcev

Umetnostni trg: Nakupi umetniških del so v času krize veljali za varno naložbo, a posel z njimi ni več tako cvetoč.

Thu, 03.03.2016, 18:00

Dražbena hiša Sotheby's je imela v zadnjem četrtletju lanskega leta 11,2 ­milijona dolarjev izgube, pred dnevi pa so sporočili, da se ­soočajo s težavnim obdobjem zaradi pešajočega trga umetnin. Še sredi lanskega leta je veljalo, da temu trgu recesija ni prišla do živega in da so naložbe v umetnine varnejše od drugih.

Posledica slabih poslovnih rezultatov dražbene hiše Sotheby's in strukturnih sprememb v njej je, da jo zapuščajo strokovnjaki, ključni za posel. Med odhajajočimi sta tudi Alex Rotter, strokovnjak za sodobno umetnost, in David Norman, podpredsednik ameriške podružnice te avkcijske hiše ter strokovnjak za impresionizem in moderno umetnost. Prvi je delal pri Sotheby's 15 let, drugi kar 31.

Odhajanje vrhunskih strokovnjakov ima lahko resne posledice za poslovanje. Strokovnost je eden od najpomembnejših dejavnikov dražbene hiše, ki jo je treba negovati, opozarjajo analitiki. Drugače se lahko zgodi beg možganov. In še na nekaj opozarjajo poznavalci. Ko starejši strokovnjaki odhajajo in postanejo trgovci ali se pridružijo konkurentu, odnesejo s sabo posel in denar. Iz Sotheby's sta poleg omenjenih v zadnjem mesecu odšla še dva strokovnjaka za impresio­nizem in moderno ­umetnost.

Strukturne spremembe, zaradi katerih strokovnjaki odhajajo, so povezane z odločitvijo vodstva Sotheby's, da ukine svoje posvetovalno telo za področje umetnosti in ga prepusti zasebni družbi Art Agency Partners, ki jo je dražbena hiša lani kupila za 85 milijonov dolarjev.

Spremembe pri poslovanju Sotheby's so se začele že lani, ko so zaupali vodenje hiše izvršnemu direktorju Madison Square Gardna Tadu Smithu in nekdanjemu izvršnemu direktorju Guccija Domenicu De Soleju, torej človekoma, ki sta se pred tem ukvarjala z drugimi posli.

Dražbenim hišam gre slabše

Dražbenim hišam ne gre več tako dobro kot prejšnja leta. Medtem ko je finančna in gospodarska kriza leta 2008 prizadela malone vse sektorje, je trg umetnin od takrat naprej iz leta v leto bolj cvetel, s tem pa tudi posel dražbenih hiš. Nakupi umetnin so bili varna naložba, tako se je vsaj zdelo. Vrednost nekaterih umetnin se je v samo nekaj letih podvojila. Cene pomembnih del oziroma avtorjev so vseskozi naraščale.

Ta trend se je že lani začel obračati na evropskem in azijskem trgu in ne tudi na ameriškem, še opazneje pa se nadaljuje letos. Za primer: Christie's je lani prodala umetnine v vrednosti 7,4 milijarde dolarjev, za milijardo manj kot leta 2014.

V rokah Christie's in Sotheby's je več kot polovica svetovne prodaje umetnin. Na nedavnih velikih dražbah moderne in sodobne umetnosti v Londonu je bilo precej manj zanimanja kot minula leta in avkcijske hiše so zaslužile polovico manj kot lani. Sotheby's je zaradi majhnega zanimanja kupcev približno polovico del prodal za nižjo ceno od predvidene, 20 odstotkov umetnin pa sploh ni dobilo kupcev. Edino delo, ki so ga na tej dražbi prodali nad ocenjeno vrednostjo, je platno Sončnice romunskega slikarja Adriana Ghenieja. Delo je bilo ocenjeno na od 400.000 do 600.000 britanskih funtov, prodali pa so ga za 3,1 milijona funtov ­neznanemu kupcu.

Precenjenost

Uslužbenka Sotheby's je po dražbi dejala, da slaba prodaja ni znamenje hiranja trga umetnin, ampak tega, da trg išče zdravo prilagajanje novim razmeram. »Dela, katerih vrednost ni bila prenapihnjena, so se prodajala brez težav. Prodajalci, ki so precenili svoje umetnine, pa so na koncu ostali praznih rok,« je dejala in dodala, da se to posebej nanaša na dela mladih avtorjev.

Vrednost svetovnega trga umetnin ocenjujejo na več kot 50 milijard dolarjev, nekateri tudi na 70 milijard, strokovnjaki pa opozarjajo, da bi se lahko po padcu cene nafte in upočasnitvi rasti ­kitajskega gospodarstva pojavilo resno zmanjšanje vrednosti.

Ekonomski analitiki te spremembe razlagajo različno. Nekateri menijo, da je globalni padec prodaje umetnin rezultat pomanjkanja del velikih mojstrov na dražbah. V minulih letih so jih prodali toliko, da jih je zmanjkalo. To sta potrdili tudi nedavni dražbi v Londonu, kjer je prodaja padla za 45 odstotkov v primerjavi s prejšnjim letom. Na trgu je preveč umetnin in premalo kupcev, ki bi bili pripravljeni tvegati z nakupi del mlajših in manj znanih avtorjev.

Prelomno leto 2016?

Nekateri strokovnjaki so napovedovali padec prodaje, opozarjali na prenapihnjenost cen, in najbrž bo letošnje leto prelomno. Se bo sploh še kdaj zgodilo, da bodo nenavadna dela, dela za ljudi s posebnim okusom, na primer kontroverznega Jeffa Koonsa, dosegla cene, kakršno je njegova skulptura iz nerjavečega jekla Balonski pes leta 2013, ki mu je prinesla laskavi status najdražjega živega ustvarjalca? – Christie's je novembra tistega leta to delo prodala za 58,4 milijona dolarjev.

Njegova serija Balonski pes je sestavljena iz enakih del, vendar v desetih različnih barvah. Najdražja verzija je bila oranžne barve, kupil jo je ameriški zbiralec Peter Brant. Francoz François Pinault, čigar zbirka je ocenjena na 2 milijardi dolarjev, je kupil ­vijoličastega psa.

ZDA in Kitajska

Američan Jeff Koons je zlata jama, vendar po prodaji sodobnih umetnin New Yorku sledi Peking. Novodobni kitajski zbiratelji, ki v kupovanju umetnin vidijo izključno finančni profit, pa tudi omogočajo, da se Kitajska, ta čas drugi najmočnejši trg za ZDA, skuša uveljaviti tudi kot mednarodna konkurentka. Za zdaj kitajska umetnost na mednarodnem prizorišču še ne more resno konkurirati, zato pa sta Sotheby's in Christie's hitro prepoznali možnosti na azijskem trgu.

Lani so se ZDA ponovno znašle na vodilnem mestu na globalnem avkcijskem trgu umetnin, od koder jih je pred tem izrinila Kitajska, ki je zdaj druga, sledita Velika Britanija in Francija, ki ima s četrtim mestom le nekajodstotni delež na globalnem trgu.

Trg umetnin se je v zadnjem desetletju internacionaliziral z novimi kupci iz Kitajske, Rusije, Latinske Amerike in Bližnjega vzhoda. Z zbiratelji oziroma investitorji iz teh držav se je povečalo­ povpraševanje, kar je dvignilo cene. Zaradi močne gospodarske rasti je Kitajska v zadnjem desetletju dosegla kar 900-odstotno rast na trgu umetnin. To je bilo v prid tudi kitajskim umetnikom, ki so se uveljavili na mednarodnem trgu. Kitajska umetnika Zeng Fanzhi in Cai Guo Qiang sta po cenah del v svetovnem vrhu.

Donosi

Kljub zaznanemu padcu vrednosti umetnin so v Artpriceu, eni od vodilnih organizacij za izračune na javnem trgu umetnin, za lansko leto ugotovili, da imajo dela, vredna okrog 20.000 dolarjev, na leto 9-odstotne donose. Donosi pri delih, ki so vredna 100.000 dolarjev ali več, pa so od 10- do 15-odstotni na leto. Artprice tudi ocenjuje, da je trg umetnin lani pokazal stabilnost. Skupni promet na dražbah je lani znašal 16,1 milijarde dolarjev, vendar je na Zahodu ostal enak kot leta 2014, to je 11,2 milijarde ­dolarjev.

Vendar v novih okoliščinah Evropa izgublja nekdanjo prevlado. Po poročilu Art Media Agency evropski trg umetnin na leto izgubi 2 odstotka vrednosti. Po Arts Economicsu so izračunali, da vrednost umetniških del, ki stanejo več kot 200.000 evrov, raste petkrat hitreje od tistih cenejših. V času splošne krize je trgovanje z umetnostjo cvetoč posel. Umetnost je postala del poslovne igre in je povsem podrejena ekonomski moči akterjev in njihovemu statusu.

Najdražje kadarkoli prodano
umetniško delo je šlo v zbirko princa iz Katarja. To je slika Paula Gauguina Kdaj se boš poročila?, ki so jo lani prodali za 300 milijonov dolarjev. V isto zbirko sta šli tudi dve Cézannovi sliki – njegovi Kvartopirci so bili prodani za 250 milijonov dolarjev. Del starih mojstrov je na trgu vse manj (10 odstotkov skupne prodaje in še manjši denarni delež v skupni denarni masi), prav tako impresionistov in postimpresionistov (13-odstotni delež), zato se je trg preusmeril na povojno moderno umetnost, ki predstavlja nekaj manj kot polovico skupne prodaje in tudi denarne mase.

Kako bo s temi cenami v prihodnje, ne ve nihče, dejstvo pa je, da je umetnost postala špekulacijski posel, ki se mu ta hip nekoliko majejo tla pod nogami. Po sedanjih bančnih obrestnih merah, ki so blizu ničli, in donosih delnic se zdi vlaganje v umetnine še najbolj smiselno, med drugim zato, ker ne zahtevajo vzdrževanja in plačevanja davka. So pa visoki transakcijski stroški, ki včasih dosežejo tudi 4 odstotke, kar dela umetnine posebej drage predmete trgovanja.

Tudi za manj denarja

Vlaganje v umetnost, skratka, ni brez tveganja, saj je trg nereguliran in nepredvidljiv. Predvsem pa številni strokovnjaki svetujejo, da ni mogoče ustvarjati dobička z vlaganjem v umetnine, če nanje gledamo izključno kot na zaslužek. Na poti do zaslužka je eden pomembnejših dejavnikov to, da vlagatelj kupuje dela, ki so mu všeč, in da z ljubeznijo ustvarja svojo zbirko.

Nakup dobre umetnine ne zahteva vedno veliko denarja. Neznana dela so lahko veliko vredna. Zelo kakovostno umetnino je mogoče kupiti za nekaj tisoč evrov.

Prijavi sovražni govor