Pri človeški živali ne vidim nobene izjemnosti

V galeriji Kapelica je trenutno na ogled razstava K-9_topologija: ARTE_mis Maje Smrekar. V njem umetnica v prostoru, zaznamovanem z njeno umetniško in intimno zgodovino (knjige, igrače, fotografije ipd.) razstavlja hibridno celico med človekom in psom – nekakšen simbolični zametek volkodlaka. Z razmerjem človek-volk-pes se ukvarja že nekaj časa. Umetnica, ki je sodelovala z vsemi pomembnejšimi institucijami intermedijske umetnosti, je tako za Delo spregovorila predvsem o pomenu njenega včasih tudi zelo provokativnega dela s psi.

Kaj vas žene pri projektih, kjer se ukvarjate z razmerjem med človekom, psom in volkom? Lahko vaša zadnja projekta v seriji K-9_topologija: Hibridna družina in ARTE_mis vidimo v kontekstu vašega preučevanja invazivnih vrst, ekoloških sprememb itd?

Žene me prepričanje, da je ustroj sveta danes povsem zgrešen. Koevolucija med človekom in psom je v mojih projektih uporabljena kot matrica odgovora na vprašanje, kaj v ekološko porušenem, prenaseljenem in ekonomsko kompromitiranem svetu definira človeka kot superiorno vrsto, kjer kapitalizem neusmiljeno uničuje tako življenja ljudi kot tudi življenje celotnega planeta.

Kdaj bo človek kot najbolj invazivna vrsta na Zemlji dosegel kritično raven?

Naš planet je sredi šestega množičnega izumiranja vrst. Čeprav je to naravni pojav, ki se sicer odvija veliko počasneje, jih – odkar je največja invazivna vrsta postal človek – dnevno izumre na desetine. Zato do srede tega stoletja grozi izumrtje 30 do 50 odstotkov vseh vrst na planetu.

Motiv človeka kot najbolj invazivne vrste zaseda v vašem opusu pomembno mesto – delali ste projekt z invazivnimi vrstami rakov, vaš kritičen pogled na ekološko problematiko je botroval k projektu preživetvenega kompleta v apokaliptičnih razmerah. Kako se to povezuje z vašimi projekti zadnjih let, kjer delate na mešanju vrst?

Duh časa, v katerem smo se znašli, se je v grobem začel z antiko, ki je ustoličila človeka kot središče sveta. Vse večje propadanje naše civilizacije je posledica hipokrizije humanizma, ki sodeluje s kapitalizmom. Kljub temu da v zakonih in ustavi humanizem obravnava ljudi kot enakovredne, v praksi pa segregira človeka na spol, raso, politično pripadnost, nacionalnost in ekonomski razred. Zelo malo jih je torej, ki so v takšnem sistemu ljudje v »pravem« pomenu besede, vsi ostali se v različnih situacijah sistemskega ustroja za daljši ali krajši čas dostikrat znajdemo v položaju živali. Po drugi strani pa je volk, ki je postal pes, dobro izkoristil pojav agrikulturne revolucije in se človeku tako zelo prilagodil, da mu ni treba več skoraj nič narediti za preživetje. Danes ima celo zakonske pravice.

Hočete reči – bitje, ki niti ne govori, si je izborilo veliko pravic.

Tako je, kot vrsta so se zelo dobro znašli. Ta neverbalna povezava z domačimi živalmi – stranskim produktom industrijske revolucije in posledično vzpostavitvijo meščanstva – je rezultirala v izboljšanem statusu domačega psa in mačke, kar razumem kot zmago narave nad kulturo. In jo praznujem skupaj z njima!

Bo po vašem pes preživel človeka?

Pri psu je genialno to, da se v kritičnih situacijah, na primer v vojnih območjih, ko je človek odsoten, oziroma ne more več skrbeti zanj, poveže v trop, s čimer je kljub večjim selekcijskim pritiskom preživetje vrste dobro regulirano. Ne morem reči, ali bo pes izumrl, lahko pa trdim, da me bolj skrbi za človeka kot za psa, ker se prvi v zaostrenih pogojih bivanja očitno slabše znajde.

Vendar pravi problem tiči drugje. Problem naše kulture je, da smo vse bolj izolirani od narave. To prinaša posledice na več ravneh. Kultura je izločila naravo, ker poznavanje te v splošnem ni več ena od primarnih oblik preživetja. Prihajamo v obdobje, ko nas bo to veliko stalo. Ljudje smo zaslepljeni in ne gledamo dolgoročno. Še naravoslovci, pa tudi umetniki se bojujemo s ponotranjenimi kulturnimi arhetipi, ki jih imamo o razumevanju in dojemanju narave ter tehnologije. Kako je sploh možno postaviti svojo teorijo v družbi, ki ne odobrava tvojih tez? Kako se distancirati od zaslepljenih predstav prostora in časa, da bi jih presegli in dejansko videli stvari, takšne, kot so? To so tako močni arhetipi, da so jih bili znanstveniki in umetniki, skratka odprto misleči posamezniki v preteklosti pripravljeni spodbijati in svoja strokovna prepričanja braniti z življenjem. Jaz jih branim s svojim telesom.

Kaj pa tehnologija, pripomočki – ali to ne bi moglo pripomoči človeku pri preživetju v hudih stiskah?

Otroke učimo določenega kulturnega in simbolnega vokabularja, a po drugi strani ostaja odprto to, česar kultura ne zaobjame oziroma kar spregleda. To je odnos in poznavanje narave. Naravo, pa tudi tehnologijo vse preveč dojemamo zgolj skozi kulturo, ne pa prek dejstev. Ekosistem, četudi ga uničujemo, pa vztraja. Ekologija se lahko odvija tudi na smetišču. Po drugi strani ekologija, popularno razumljeno, pomeni ohranjanje okolja za človeka. Okoljevarstvo je usmerjeno k vzdrževanju narave, da bo ta lahko služila človeku. Okoljevarstvo artikulira to, kar si od narave želimo in kar od nje potrebujemo in ne tega, kar potrebuje narava. Kar zadeva tehnologijo, se vse bolj zdi, da človeka umetna inteligenca, ki bi se morebiti tako ali drugače začela zavedati same sebe, ne bi več potrebovala. Če je Stelarc že v devetdesetih trdil: »Človeško telo je zastarelo«, jaz danes trdim: »Človeška vrsta je zastarela«. A žalostna resnica je ta, da bodo v kakršnikoli morebitni katastrofi preživeli najbogatejši.

Moj zadnji projekt je reakcija na mit o humanizmu, mit o človeški vrsti. Moja biopolitična drža pa zadeva pozicijo, kot jo je sprožal že vodja filozofov cinikov (kinos = gr. pes) Diogen. Delam projekte, pri katerih so moji sodelavci poleg ljudi tudi psi, s tem se izrekam o globalnem stanju sveta, v katerem se počutim anksiozno, obenem pa kritično komentiram intimno sfero, družino, reprodukcijo itd. V vseh krizah se desničarske, konservativne vrednote in morala, ki zadevajo družino, otroke, ponovno porodijo, kar se odraža tudi na (padlih) referendumih o osnovnih človekovih pravicah in so zato v demokratični družbi že sami po sebi paradoks.

Vaš projekt Hibridna družina, kjer ste med drugim dojili psa, je sprožil precej burne odzive na družabnih omrežjih. Zdi se, da ste zadeli ob nek tabu. Je šlo tu za to, da gledalca prisilite v premislek o ekologiji, človeku kot invazivni vrsti itd.

V galerijski postavitvi zaključnega dela serije K-9_topologija sta sopostavljeni intimna menažerija, vkoreninjena v mitologiji mojega otroštva (odraščala sem v vasi ob Sotli, doma pa smo vedno imeli več psov hkrati), in laboratorijski fragmenti, ki omogočajo radikalno možnost združitve obeh svetov. K projektu Hibridna družina, ki se je zgodil dobro leto prej (oktober 2015 – februar 2016), me je poleg zgoraj omenjenega spodbudila begunska kriza. Zelo so me prizadeli ti dogodki. V svojem projektu sem skozi nadidentifikacijo želela povedati, da se v sistemu, v katerem se na vse pretege trudim preživeti, dostikrat »počutim kot pes« in da smo skoraj vsi na neki točki v tem položaju, oziroma se kaj hitro v njem lahko znajdemo. Hotela sem poseči v lokalno, konservativno družinsko intimo – do tja namreč seže ta Drugi, ko prehaja skozi tvojo vas, kjer pusti smeti. Hkrati gre tudi za dialektični obrat. Ljudje vsakodnevno konzumiramo mleko živali in zato gre tu predvsem za sledeče: človek je žival, ne simbolično ali ideološko, – to je biološko dejstvo. Človek je tropska opica, ki se je srečala z ognjem, zaradi česar je lahko preživela tudi v hladnejših pogojih. In migracije so se začele! Zato pri človeški živali ne vidim nobene izjemnosti v razmerju do drugih oblik življenja, kvečjemu manko.

S projektom Hibridna družina vzpostavljam empatično distanco do Drugega. Gre za srečevanje s kulturnim Drugim, z nečim, kar je drugačno in tuje, ki se ga velikokrat mistificira ter zahteva napor za razumevanje. Ta napor zrela družba enostavno mora zdržati.

Kakšna je vaša izkušnja dela z znanstveniki, znanstvenimi institucijami. Kaj dobite od njih in kaj vaši projekti pomenijo zanje? Zdi se, da kot umetnica nadaljujete delo tam, kjer se običajno znanost konča, torej z etičnimi, političnimi vprašanji.

Vselej sodelujem z znanstveniki, s katerimi me veže neka osnovna radovednost. V znanstvenem krogu je jasno, kako kaj predstaviti, ko pa želijo o problemu spregovoriti širši javnosti, je za to včasih lahko učinkovita platforma umetnost. Vendar pa je pri tem nujno, da umetnost stvari prikazuje, takšne kot so, sicer nobeni stroki ne naredi usluge. V svojih delih uporabljam znanstveno realni objekt, ga parafriziram in vpenjam v humanistični kontekst, pri čemer se zavedam, da umetnost ni zgolj instrumentalni podaljšek znanosti. Sicer pa mi je kot umetnici pri sodelovanjih z znanstveniki izjemno inspirativno in osvobajajoče to, da stvari analiziramo, takšne kot so – strokovno in ne ideološko.