Princ Valiant, veličastna saga za vse čase

Harold Rudolf Foster ali Hal Foster, kakor se je podpisoval na svoja remek dela, je eden tistih ustvarjalcev, za katere­ je značilno iskanje popolnega­ v stripovski umetnosti.

Foster­ je avtor ameriškega epa o ­vitezih okrogle mize ali ameriškega­ epa o kralju Arturju, znanega iz zgodovinske stripovske zgodbe­ brez konca – iz stripa Princ Valiant. Po mnenju stripologov je to najboljši strip vseh časov, ki ga še nihče ni presegel. Ne na pripovedni ne vizualni ravni, torej scenaristični (literarni) in risani (likovni) ravni.

Vsebinsko in risarsko je Hal Foster s stripovsko zgodbo o princu Valiantu dosegel estetsko popolnost. S svojo popolno risbo je ustvaril estetske variacije na vseh slikah posameznih epizod ali stripovskih tabel, v popolno okolje je spretno vključeval like, združeval čas in kraj dela z nepomembnimi »napakami«, ki se pojavljajo v vseh umetnostih, tudi stripovski.

Foster je z znanjem vrhunskega umetnika na svojih risbah ustvarjal lepoto, se povzdigoval do logosa čustvenih pojavov in včasih iz sebe jemal to, kar je okolju in likom primanjkovalo, tako da je Princ Valiant postal umetniška lepota sama po sebi.

To velja za tehniko dela (predvsem risbe s popolno tanko črto, tako da ne izginjajo plani slike), perspektivo, kompozicijo, razmerja in vse drugo, zaradi česar ima stripovska čarobnost resnično umetniško vrednost. Predvsem pa je risal najlepše obraze likov, ki so se kadarkoli pojavili v svetu stripa, zelo rad je ustvarjal naravno okolje, zlasti gozdove, ter si prizadeval, da bi vse rastline in živali ovekovečil s čarobnimi risbami za vse večne čase.

Neverjetna nadarjenost za risanje

Harold Rudolf Foster se je rodil 16. avgusta 1892 v Halifaxu v kanadski pokrajini Nova Škotska. Ko je bil star štiri leta, mu je umrl oče, in takrat sta se zanj začela surova življenjska igra in težko otroštvo. Osem let po moževi smrti se je mati Hala Fosterja spet poročila.

Halov očim je bil uspešen poslovnež, življenje je postalo lažje, in to ravno takrat, ko je mladi Hal začel kazati veliko ljubezen do naravnih lepot neukročene divjine okoli doma. Ko je bil star trinajst let, je očim doživel poslovni polom, zato se je družina preselila v mestece Winnipeg v pokrajini Manitoba, kjer je nameravala poslovno okrevati in morda spet uspešno poslovati.

Foster je takrat dokončal devetletno osnovno šolanje in se zaradi težav z denarjem v družini začel sam izobraževati, svojo neverjetno nadarjenost za risanje je izpopolnjeval sam doma. Od začetka ga je zanimala anatomija človeškega telesa in večkrat se je zaprl v sobo in sam sebi poziral pred starim razbitim ogledalom.

Pozneje je pripovedoval, da ni imel težav s skiciranjem, saj je risarsko dozorel, težave je imel samo pozimi, ko se je temperatura spustila tudi trideset stopinj pod ničlo, njegova soba pa ni bila ogrevana. Poleg takšnih vaj pred ogledalom in ­proučevanja anatomije človeškega telesa je Hal spremljal tudi delo drugih ilustratorjev in ­slikarjev.

Nanj so najbolj vplivali Edwin Austin Abbey, Howard Pyle, Arthur Rackham, Maxfield Parrish, Joseph Christian Leyendecker, James Montgomery in N. C. ­Wyeth. Toda Foster je oblikoval samosvoj slog, ga izpopolnil in se ga držal do zadnje risbe, ki jo je ustvaril. Foster je ustvarjal ilustracije ter reklamne risbe za različna podjetja in izdelke, sprva se ni zanimal za stripe, vendar je bilo jasno, da je velik mojster risbe. Mnogi ga imajo za risarja samouka, vendar to ni res. Tako kakovosten risar ne more kratko malo nastati s samostojnim učenjem ali šolanjem, takšen risar je naravno nadarjen umetnik, ki se rodi morda enkrat na milijon let. Ko se je poročil in dobil sinova ter se preizkusil v skoraj vseh poklicih, se je z ženo trdno odločil, da se bo posvetil umetnosti.

Foster je bil sicer naravno popoln risar, poleg tega je postal izvrsten poznavalec in risar človeške anatomije, vendar je v Chicagu kljub temu obiskoval večerne šole in tečaje v chicaškem umetnostnem inštitutu, državni akademiji za oblikovanje in chicaški akademiji likovnih umetnosti, hkrati je delal za denar, predvsem kot ustvarjalec oglasov. Na sodelavčev predlog je po naključju stopil v svet stripa in začel ustvarjati strip o najbolj priljubljenem literarnem junaku otroške domišljije - Tarzanu.

Prebral in proučil je knjigo Edgarja Ricea Burroughsa ter doumel, kaj vse je značilno za delo, kakršno je Tarzan, ter nato začel ustvarjati. Sprva ni hotel »škoditi« risbam, zato besedila ni vpisoval v oblačke, ampak pod risbami. Tarzan je bil njegovo prvo stripovsko delo, vendar je pri njem Foster izkoristil vso nadarjenost, vse učne ure anatomije, ki jih je imel v najhujšem mrazu, vendar je nato ugotavljal, da jih je bilo vredno imeti - tako je namreč ustvaril prvo stripovsko zgodbo o Tarzanu: Tarzan of the Apes.

Strip je bil vrhunski, junaka pa je občinstvo dobro poznalo in sprejelo, vendar sprva ni bil zelo uspešen pri založnikih. Kljub temu so leta 1929 objavili strip o Tarzanu v več ameriških in kanadskih časopisih, med drugim tudi v Halifax Chroniclu. Še isto leto avgusta so njegov strip o Tarzanu objavili tudi kot knjigo.

To je bilo zelo zanimivo in prelomno obdobje v njegovem življenju; ustvaril je prvega Tarzana in vse je bilo tako, kakor bi moralo biti, vendar ga ustvarjanje stripa ni navdušilo. Potem ko ga je prepričeval še Burroughs, je začel risati Tarzana še bolj kakovostno, med ustvarjanjem pa je pri sebi na skrivaj sanjal o nečem drugem, kar bi popolnoma spremenilo in obogatilo stripovsko umetnost za vse čase – razmišljal je, da bi ustvaril svojega stripovskega junaka, ki bi ga risarsko in vsebinsko osmislil popolnoma sam.

Neprekosljiv ep

Potem ko je virtuoz s svinčnikom in risar z neprekosljivim občutkom za vizualno podobo ter prirojenim čutom za pripovedovanje sprejel najpomembnejšo odločitev v življenju, je začel ustvarjati nekaj, kar je sčasoma postalo neprekosljiv ep ter je po zgradbi in kompoziciji risbe in besedila spominjalo na Iliado. Foster je pri enainštiridesetih letih noč in dan izpopolnjeval svojega junaka ter proučeval zgodovinsko gradivo.

Svojega stripovskega junaka je sprva poimenoval Derek, Thanov sin, kmalu zatem ga je preimenoval v princ Arn, odločilno pa je na ime njegovega junaka vplival generalni direktor podjetja King Features Syndicate, Joseph Connelly, ki je glavnega junaka poimenoval princ Valiant.

Foster se je popolnoma posvetil ustvarjanju in ustvaril najlepše like v zgodovini devete umetnosti ter vsa svoja natančna spoznanja o podrobnostih, ki jih je opazil v kanadsko-ameriških gozdovih, mojstrsko prenesel na papir kot okolje stripa ter tako ustvaril razkošno okolje za svojega princa Valianta. Poleg Vala se je podrobno ukvarjal z vsemi drugimi liki ter tako ustvaril celoto in popolno kompozicijo slike, kakršne ni dosegel še nihče v stripu.

Trinajstega februarja 1937 je s podporo novinarskega magnata Williama Randolpha Hearsta predstavil človeštvu prvo epizodo Princa Valianta z naslovom Princ Valiant v dobi kralja Arturja, in sicer v barvah v časopisu New York Journal. Hal je bil star štiriinštirideset let. Od takrat do 16. maja 1971 je ustvarjal Princa Valianta, in če ne bi imel vnetja sklepov, ki ga je zelo motilo pri ustvarjanju, bi delal še naprej. Toda tudi po zadnji tabli je občasno risal in barval svojega junaka.

Neobičajen junak

Princ Valiant ni običajen stripovski junak, njegovo »potovanje« skozi strip je kronološko povezano. Zgodba se začne z otroštvom in odraščanjem v mladeniča, ki je odločen, da bo postal vitez, kar Foster z risarskimi in pripovedovalskimi sposobnostmi genialno predstavi. Sčasoma je Valu dodal številne druge like, ki jih je prav tako natančno in lepo risal, predvsem viteza Gavena, avanturista in zvestega Valiantovega prijatelja.

Princ Valiant nato spozna ljubezen svojega življenja Aleto, s katero ima tri sinove, Arna, Galana in Nathana, ter dvojčici Karen in Valeto. S takšnim družinskim vzdušjem in številnimi drugimi »običajnimi« prizori iz vsakdanjega življenja je Hal obogatil svoje remek delo.

Njegovi liki ne skačejo iz bitke v bitko, iz avanture v avanturo, njegovi junaki iz Princa Valianta živijo vsakdanje življenje, se zabavajo, počivajo, včasih tudi v brezdelju, skrbijo za osebno higieno, nato pa se zgodijo različne avanture, ki vodijo princa Valianta po vsem takrat znanem svetu. Valiant išče sveti gral, se bojuje proti Hunom, znajde se tudi v Rimu, z Vikingi se v spletu avantur sreča tudi na območju, kjer je bil rojen njegov stvarnik v Severni Ameriki, obišče Niagarske slapove in spozna do takrat neznano raso – Indijance.

Takšne trenutke iz scenarija je Hal Foster dobro izkoristil in se popolnoma posvetil risanju nepozabnih prizorov nedotaknjene narave, ki se je je očitno spominjal iz otroštva, ko je hodil po nedotaknjeni divjini okoli Halifaxa. V stripu Princ Valiant nič ni prepuščeno naključju, Hal ni nič naredil kar mimogrede, vse je skrbno analiziral, preden je začel risati strip.

Proučeval je vse, kar je bilo treba uporabiti pri ustvarjanju tega stripa, izdelal je na tisoče skic oblačil, arhitekture, orožja, notranje ureditve in gradov, proučeval je običaje, turnirje, bitke iz tistega obdobja in prebiral mite ter nato vse scenarije in risbe prenesel v stvarnost stripovskega remek dela Princ Valiant o najbolj znanem vitezu vseh časov.

Njegovo ime se v prevodu glasi »pogumni princ« in prav takšnega si je Hal zamislil – pogumnega, pravičnega, ponosnega in vztrajnega. Foster je predal Princa Valianta, ko je narisal 1787 stripovskih tabel, v roke Johnu Cullenu Murphyju, ki je ustvarjal Valianta od leta 1971 do 2004. Murphy je nekaj časa delal kot pomočnik velikega Hala Fosterja.

Po Murphyju je Vala risal Gary Gianni, ki je prav tako pred tem pomagal Murphyju, scenarije pa je pisal Mark Schultz. Oba sta bila dobra risarja, vendar nobenemu ni uspelo doseči čudežne lepote risbe Hala Fosterja. To ni bil več tisti pravi Halov lik, pa tudi vsebinsko se je izgubil, če ga primerjamo z zgodbami, ki jih je razvijal Hal Foster.

Po mnenju nekaterih teoretikov stripa bi bilo treba Princa Valianta stripovsko evtanazirati, kar je neverjetna neumnost, predvsem zato, ker za to nihče nima pravice, kajti če bi njegov stvarnik Hal Foster to hotel narediti, bi to že naredil pred koncem svoje risarske kariere. Stripovskega junaka bi bilo treba obnoviti, mladi ljubitelji stripa pa bi se morali vrniti k veličastni sagi o princu Valiantu, mogočni zgodbi z neprekosljivo vsebino in risbo.

Hal Foster je umrl 25. julija 1982 v Spring Hillu v ameriški zvezni državi Florida v svojem 90. letu. Prejel je številne nagrade, med katerimi je treba posebej poudariti Bansheejevo srebrno damo (leta 1952), Reubnovo nagrado oziroma stripovskega oskarja (leta 1957), ki ga podeljuje državno združenje stripovskih ustvarjalcev najboljšim risarjem leta, in nagrado zlati ključ (1977). Pri triinsedemdesetih letih so ga sprejeli v britansko kraljevo umetnostno združenje, kar so ­doživeli redki Američani, saj je ­članstvo v tem združenju velika čast.

Princa Valianta so priredili tudi za dva celovečerna igrana filma, prvič leta 1954, ko je film režiral Henry Hathaway, glavno vlogo je igral Robert Wagner. Drugi film so posneli leta 1998, režiral ga je Anthony Hickox, princa Valianta je igral Stephen Moyer. Strip Princ Valiant so uporabili tudi v risanem filmu in nastala je risana serija ­Legende o princu Valiantu.

Zgodba o princu Valiantu je zgodba za vse čase, še posebej bi bila dobrodošla danes, ko je lahko junak odličen smerokaz, ki bi usmerjal nove generacije k lepoti življenja. Val je zanesljiv temelj pravičnosti in vedno je na njeni strani, kar bi mnoge mlade lahko odvrnilo od zla. Takšno stripovsko delo uvaja mlade v svet klasične književnosti.