Raztezanje kiparskih struktur: Približati kiparstvo vsakemu človeku

Kustos razstave v Mestni galeriji Ljubljana Sarival Sosič je izbral generacijsko različne avtorje, ki ustvarjajo v raznovrstnih materialih, od kamna, kovine, gline, brona, stekla do volne in predmetov ter odpadnih materialov v dveh ready madih.

Poleg generacijske raznolikosti in pestrosti v uporabi materialov vse sodelujoče opredeljujejo specifične avtorske poetike.

»Njihova dela delujejo modernistično,« je povedal Sosič, »kar pomeni, da se do kiparskega metjeja obnašajo na neki način tradicionalno v smislu praks 20. stoletja. Obravnavajo ga sistematično, postopno, do njega imajo manualen odnos, pri čemer je tudi ready made tak, da sodi v obdobje modernizma.«

Vendar zakaj raztezanje, kot nakazuje naslov razstave? Sosič je pojasnil, da razstava sledi strukturam znotraj skulptur. Te strukture niso raztegnjene, povečane, temveč gre za oblike, ki so lahko multiplicirane,­ lahko se pogleda skoznje, lahko se razširjajo v prostor in v njem pomnožijo, lahko se tudi ponavljajo.

»Tako dobimo občutek, da skulptura ni samo samostojno delo, temveč že kar prostor, in znotraj tega prostora je več del, ne samo eno ali vsako zase. Takšen prostor daje gledalcu občutek, da se giblje po strukturi in po ­skulpturi.«

Umetniki

Dušan Tršar, ki je prvi med umetniki, med njegova dela »vstopite« na začetku razstave v prvem nadstropju galerije, postavlja na ogled tradicionalne, klasične modernistične, v 20. stoletje usmerjene skulpture v bronu. Razporejene so tako, da se lahko pogleda skoznje in v njihovem nizanju razbira forme ali strukture, ki so zelo podobne, a vse malo drugačne.

Pri tem ne gre za avtorjeve razvojne faze pri zasnovi in izpeljavi končnega izdelka, temveč za različne izpeljave osnovnega motiva: recimo obliko kroga naredi v nekaj verzijah. Zato so na stene razstavnega prostora dodane Tršarjeve risbe, na katerih se vidi, kako načrtuje formo skulpture.

Jiři Bezlaj, ki je v naslednjem prostoru, je z delom Mrčes prispeval trideset struktur v kamnu, od katerih je vsaka drugačna, čeprav sta način in pristop k ustvarjanju podobna. Na postavitvi je dodal risbe, ker tudi on načrtuje prek ­risanja.

Vera Stanković je v prostorski postavitvi, ki jo je imenovala Oda nemoči, obesila na laks osemsto majhnih figur, kot v bolečini zveriženih človečnjakov, ki visijo iz stropa. Dvajset centimetrov velike figure tehtajo vsaka po pol kilograma, zato so morali strop, ki drži štiristo kilogramov, ojačati. V družbenokritičnem delu odzvanja apatično stanje v družbi.

Primož Pugelj razstavlja več izdelkov, med njimi je na sredini prostora struktura v velikosti človeka, maska glave, sestavljena iz drobnih raznolikih kovinskih koščkov. Na steni je v enem od del oblika iste maske, ki z vsako svojo multiplicirano obliko bolj izginja in se sčasoma pretopi v drugo obliko, živalsko okostje glave.

Paola Korošec je v delu Prazgodovinska žara postavila žaro na podstavek in jo obkrožila z zasenčenim steklom. Osem vertikal multiplicira s steklom in pri tem združuje dva materiala. Saba Skaberne dela v volni, jo zbije v kompaktno gmoto, nato pa snov razreže, raztegne, multiplicira in jo množi v prostoru s kovinskimi dodatki.

Boris Beja je naredil ready made, prostorsko postavitev iz železnih postelj v prostoru s tapeciranimi stenami. Podoba postelje kot prostora našega rojstva in smrti je nekajkrat pomnožena. Tudi Tomaž Furlan je prispeval ready made, pri katerem je uporabil odpadne materiale. Na tla je postavil leseni okvir in vanj umestil zmečkane avtomobilske dele, po katerih se lahko hodi. Čeprav je struktura sestavljena iz več delov, daje občutek enotne forme.

Gradnja skulptur

Večina del je narejenih tako, da se jih je mogoče dotikati. Po Furlanovem se da celo hoditi. Avtorji del so generacijsko različni, a kaj bi jim lahko bilo skupnega?

»Kljub temu da ustvarjajo v različnih materialih in na prvi pogled z različnimi pristopi in avtorskimi poetikami, so si enotni v predanosti do dela, ki je zelo temeljita,« je odgovoril Sosič. »Vsi svojo skulpturo gradijo postopno, že kar študijsko. Svoj odnos do skulpture, forme in strukture načrtujejo ne samo za nekaj mesecev, temveč za nekaj let vnaprej.

V njihovem kiparstvu se res veliko dela, ne samo fizično, temveč tudi intelektualno in seveda prostorsko oziroma postavitveno, ker šele vse to združeno na koncu da gledalcu občutek celote dela. Če se karkoli od tega zanemari, tako intelektualni, ustvarjalni in vztrajnostni element kot elementa raziskovanja materiala in postavitve, če kjerkoli šepa, končni rezultat ni dober. Današnja skulptura zahteva res veliko dela, ne samo v procesu izdelave, temveč tudi na mestu postavitve.«

Gre torej za umetnike s podobno resnostjo pristopa, analitičnostjo, razmislekom, raziskavo kot tudi eksperimentom na poti raziskav, katerim sledi še zadnja faza, ta je enako ključna, to je prezentacija. »Pri kiparjih do sredine 20. stoleta so bile postavitve razstav takšne, da je bila med gledalci in ogledovanimi predmeti običajno distanca,« je dejal Sosič.

»Zdaj tega ni več. Gledalec se giblje med predmeti, jih opazuje z vseh zornih kotov, se jih dotika, celo hodi po njih. Bistvo sodobne umetnosti je presenečenje, kakršnokoli, tako negativno kot pozitivno. Avtor, ki ga poznaš, lahko preseneti ne samo z novimi deli, temveč tudi z njihovo postavitvijo, z odnosom v prostoru.«

Tokratna razstava Raztezanje kiparskih struktur je nadaljevanje strokovnega, analitičnega raziskovanja sodobnega slovenskega kiparstva avtorjev različnih generacij, materialov in poetik, ki se je začelo z razstavo Pot skozi skulpturo v Mestni galeriji leta 2012 s predstavijo enajstih slovenskih kiparjev.

»Zdi se mi, da je treba pokazati skulpturo in jo približati ljudem vseh nivojev znanj, tako tistim, ki zahtevajo več, kakor tistim, ki zmorejo preprostost,« je sklenil predstavitev Sosič. »Cilj je približati kiparstvo vsakemu človeku kot nekaj, kar ni težko razumljivo in oddaljeno od življenja.«