Ruski avantgardisti sredi Dunaja

Pred vhodom v eno od razstavnih dvoran dunajske Albertine stojita doprsna kipa ­zadnjega ruskega carskega­ para, carja Nikolaja in carice­ Aleksandre. Nedaleč stran je kip Lenina, ki je s kapo v eni in plaščem v drugi roki pripravljen spregovoriti množicam. Kipi so tu zato, da opozarjajo na obdobje, ki ga do 26. junija poskuša približati gledalcem posebna razstava Od Chagalla do Maleviča: ruska avantgarda.

V dvoranah drugega nadstropja Albertine si lahko ogledamo 130 razstavnih predmetov iz burnega in plodnega obdobja, ki se je razcvetelo zlasti v drugem desetletju 20. stoletja. To je bil čas zadnjih let carske Rusije, prve svetovne vojne in prvih let boljševistično-komunistične države po oktobrski revoluciji leta 1917.

Skupno ime za umetniške smeri­ v tem obdobju je »ruska avantgarda«, vendar lahko pravzaprav govorimo o številnih avantgardah. V nobenem drugem umetnostnozgodovinskem obdobju se ni v tako kratkem času pojavilo toliko umetniških šol in umetniških gibanj kakor v Rusiji med letoma 1910 in 1920, poudarjata kuratorja razstave, direktor dunajske Albertine dr. Klaus Albrecht Schröder in dr. Jevgenija Petrova iz Državnega ruskega muzeja v Sankt Peterburgu.­ Prav ta muzej poleg moskovske Tretjakovske galerije hrani največjo zbirko del ruskih avantgardistov. Tudi Albertina ima zaradi zbirke Batliner, ki je trajno v njeni lasti, veliko pomembnih del iz tega obdobja ruske umetnosti.

Dramatična heterogenost

»Ruska avantgarda« je danes skupni izraz za dramatično heterogenost diametralno nasprotnih avantgardističnih poskusov osvoboditve iz dotedanjih akademskih okvirov. Vanjo zato spadajo tudi umetniki, ki nikoli niso ustvarjali abstraktnih slik, vendar so po svoje iskali nove izraze. Schröder poudarja, da je »popolnejši vpogled v rusko avantgardo mogoče dobiti samo s sinoptično predstavitvijo del Gončarove, rajonizma Larionova, cezanizma Lentulova in povezovanja analitične umetnosti Filonova s poetičnimi vizijami Chagalla ter primerjavo slik Kandinskega s slikovnimi konstrukcijami Rodčenka«. Razstava poskuša opozoriti na te vizualne napetosti, poudarja direktor Albertine.

Enajst delov dunajske razstave prikazuje bogastvo in raznovrstnost ruske likovne umetnosti v prvi tretjini 20. stoletja. Tako kakor v glasbi in književnosti je bilo to obdobje tudi v slikarstvu zelo plodovito. Pred sto leti, ko se je razdivjala prva svetovna vojna, so bile osrednje osebnosti ruskega slikarstva umetniki, ki niso slikali figuralno: Vasilij Kandinski, Kazimir Malevič, Olga Rozanova in Ljubov Popova. Hkrati je Vladimir Tatlin ustvarjal svoje kontrareliefe, ki so napovedali konstruktivizem. Pred tem se je uveljavil ruski neoprimitivizem, katerega zagovorniki, denimo Natalija Gončarova in Mihail Larionov, so se zanimali za življenje ruskih kmetov pa tudi za pojave urbane množične kulture. Na splošno so skoraj vse umetnike ruske avantgarde privlačili »preprosto življenje«, »divjina« in »starodavna naivnost« ter druge značilnosti, ki so veljale za sestavni del življenja na vasi.

V ruski umetnosti z začetka 20. stoletja se je likovni izraz zelo spremenil. Portreti so postali metaforične, posplošene slike, za katere je značilna neka ideja. Zgodovinsko in žanrsko slikarstvo še vedno v številnih primerih temelji na tradicionalnih motivih, vendar je način izvedbe precej drugačen od ustvarjanja v 19. stoletju. To velja tudi za slike iz časov revolucije in državljanske vojne.

Do začetka dvajsetih let 20. stoletja je skoraj za vse slike značilen optimizem. Toda po zmagi boljševikov v državljanski vojni v Rusiji, utrjevanju sovjetske oblasti, smrti Lenina leta 1924 in vzponu Stalina,­ ki brezobzirno krepi monopol diktature, umetniki preživljajo veliko dramo. Zaradi narave delovanja umetnikov je bila v porevolucionarni Rusiji oziroma ZSSR, kakor se je država imenovala od leta 1922, umetniška dilema še očitneje­ izražena od tiste, s katero se je spoprijemala večina ­prebivalstva.

Vse manj je bilo svobode pri izbiri umetniških tem in njihovi uresničitvi. Umetniško svobodo so dokončno omejili, ko je Komunistična partija ZSSR leta 1932 z odločbo določila socialistični realizem za obvezen način ustvarjanja. Umetniška dela so morala biti razumljiva delavcem, realistično so morala prikazovati prizore iz vsakdanjega življenja, poleg tega je morala umetnost podpirati državne in partijske cilje.

Naj spomnimo, da je bila tudi Titova Jugoslavija po prihodu komunistov na oblast leta 1945 ena od držav z dogmatičnim socialističnim realizmom. V tedanji Jugoslaviji, torej tudi v Sloveniji, je trajal še nekaj let po sporu Tita s Stalinom leta 1948 − do kongresa jugoslovanskih književnikov v Ljubljani leta 1952, ko je na njem govoril Miroslav Krleža. Krležev nastop formalno velja za trenutek, ko se je Jugoslavija odpovedala socialističnemu realizmu kot obvezni umetniški smeri.

Prav preobrazba umetniškega izraza tistih ruskih avantgardistov, ki so se odločili še naprej živeti v ZSSR, je morda najzanimivejši vidik razstave v Albertini. Larionov, Gončarova, Kandinski, Chagall in številni drugi umetniki so že okoli leta 1920 zapustili Rusijo. Tako kakor Maleviča, Filonova, Rodčenka in Tatlina ter druge avantgardiste, ki so ostali v domovini, so tudi njih razglasili za »formalistične« ustvarjalce. Zanimiv je podatek, da so bili prav leta 1932 (ko so razglasili diktat socialističnega realizma) ob 15. obletnici oktobrske revolucije predstavljeni primeri vseh umetnostnih smeri na velikanski razstavi Slikarstvo ruske sovjetske države, na kateri je bilo na ogled kar 2500 del.

Preusmerjena energija

Odziv umetnikov na novo resničnost Stalinovega diktata socialističnega realizma je bil različen. Rodčenko je našel izhod v fotografiji in grafičnem oblikovanju, kar ni bilo slabo za umetnost na splošno, saj je ustvaril izjemna dela (velja namreč za »iznajditelja diagonale« v fotografiji, za legendarne veljajo tudi njegovi plakati, oblikovanje knjig idr.). Pavel Filonov, ki je umrl od lakote v Leningradu, ko so ga oblegali Nemci v prvi zimi druge svetovne vojne, se je na predlog prijateljev v slikarstvu posvetil industrijskim temam. Toda nikakor mu ni uspelo izraziti optimizma, ki ga je hotela partija, zato slike več desetletij niso bile razstavljene.

Tudi Malevič se je posvetil slikanju kmetov, delavcev in »poštene« inteligence, toda tudi njemu ni uspelo ustreči Stalinu in njegovim varuhom oblasti. Tega niti ni nameraval storiti. Radikalni Malevič je konec dvajsetih let 20. stoletja spremenil tematski in slogovni pristop ter razvil »supranaturalizem«, njegovi liki so bili figurativni, vendar niso bili ne naturalistični ne realistični. Maleviču je tudi v tem obdobju uspelo ustvariti edinstven izraz.

Večina ruskih avantgardističnih slikarjev se je v drugi polovici dvajsetih let posvetila predvsem realističnim temam. Sliki Vladimirja Lebedeva, ki si ju lahko ogledamo na Dunaju, sta primer »evolucije« umetnika v smeri, sprejemljivi za državo. Perica Lebedeva iz leta 1922 nedvomno spada v kubizem. Motiv slike je radikalno abstrahiran na temeljne geometrijske like. Žensko, ki pere perilo, si je treba predstavljati. Kmalu zatem, leta 1935, je Lebedev naslikal Goli model, dober akt, a popolnoma realističen. Ivan Kljun, ki je leta 1915 med drugim ustvaril sliko Suprematizem, narejeno izključno iz geometrijskih likov, je leta 1929 naslikal »tihožitje z rožami in vrčem« po načelih realizma. Koliko se je formalizem kubizma in suprematizma izčrpal, koliko pa gre za spoštovanje želja oblasti, so vprašanja, s katerimi se ukvarjajo umetnostni zgodovinarji, zlasti po padcu komunizma in razpadu ZSSR.