Se bo Damien Hirst v Benetkah utopil ali rešil?

Britanski umetnik osuplja občinstvo s spektaklom o izmišljenem zakladu s potopljene ladje.

Objavljeno
21. april 2017 12.54
Jožica Grgič
Jožica Grgič
Kontroverzni britanski umetnik Damien Hirst po desetletju, odkar gre njegova kariera umetniško in komercialno navzdol, spet razstavlja. Razstava­ v Benetkah naj bi mu vrnila status zvezdniškega umetnika,­ ki je pred krizo svoja dela ­prodajal za milijone.

Damien Hirst spet osuplja občinstvo z novim ciklom umetniških del Zakladi iz ladijske razbitine ­Neverjetnega (Treasures from the Wreck of the Unbelievable), ki so razstavljena v obeh muzejih francoskega zbiralca Françoisa Pinaulta v Benetkah: v palači Grassi in muzeju Punta della Dogana. Na pet tisoč kvadratnih metrih je razstavljenih sto devetdeset del. V bistvu gre za spektakel na temo postresničnega sveta, sestavljen iz ogromnih skulptur, ki predstav­ljajo tovor domnevno potopljene ladje.

Ladja naj bi se potopila v 2. stoletju nedaleč od obale vzhodne Afrike, razstavo pa spremljajo tudi lažni dokumentarni zapisi o reševanju zaklada, ki naj bi pripadal osvobojenemu sužnju in zbiralcu Cifu Amotanu II. Zaklad je ležal na dnu morja do leta 2008, ko so ga odkrili potapljači. Nekateri so hitro povezali izmišljenega lastnika in postresničnost z Donaldom Trumpom.

Hirst je začel ustvarjati ta cikel pred desetimi leti, torej pred zadnjo predsedniško kampanjo v ZDA in preden se je Velika Britanija odločila za izstop iz Evropske unije. O svojem delu in aktualnih političnih razmerah je povedal: »Če ste umetnik, je vaša dolžnost komentirati svet, v katerem živite, toda zdaj, ko lažnivci vodijo naše vlade, je veliko lažje verjeti v preteklost kakor v prihodnost.«

Gigantske skulpture

Veliko njegovih del v Benetkah je res osupljivih, kot na primer osemnajstmetrski demon brez glave s posodo v roki, ki je zavzel celotno dvorišče palače Grassi. Hirsta je za to skulpturo, ki deluje kot bronasta, v resnici pa je iz epoksi smole, navdihnila risba Williama Blaka iz zbirke v muzeju Tate. Predstavlja Hirstovo verzijo Kolosa z Rodosa, ki naj bi bila nekoč ulita v bron. V muzeju Punta della Dogana je sedemmetrska grška bojevnica, ki obstopa medveda in ima meč v vsaki roki. Obarvani bronasti detajli posnemajo rdeče, rumene in vijoličaste korale, ki so jo prekrile, ko je bila v morju. Osupljiva je tudi hindujska boginja Kali, ki se bori z grško pošastjo Hidro. Andromeda, princesa iz grške mitologije, je privezana za skale, ko se umika morski pošasti, ki jo je Pozejdon poslal, da jo ubije. Tam je tudi velikanski morski pes, ki poskuša pobegniti pred vodno kačo. Meduza je na več lokacijah in v različnih tehnikah – steklu, malahitu in bronu, srebru in zlatu.

Umetnik je razstavil tudi lasten torzo iz brona, prekrit z umetnimi koralami in polži. Skulptura njega samega je postavljena v čast zbiralcem skozi stoletja, od izmišljenega osvobojenega sužnja, ki je naročil vsa ta dela, prek umetnika, ki jih je naredil, do francoskega zbiratelja Françoisa Pinaulta, ki je financiral celoten projekt, katerega cena ni znana. Je pa precej verjetno, da je to doslej najdražji samostojni šov v sodobni umetnosti.

Nekatere razstavljene skulpture imajo obraz sodobnih popkulturnih ikon – od Disneyjevih likov, prekritih s koralami, do marmornega portreta glasbenika Pharrella Williamsa kot faraona, pevke Rihanne kot egipčanske boginje v rdečem marmorju ...

Mitologija kot navdih

Hirst se je hotel s to razstavo veličastno pokloniti kiparstvu antične Grčije in Rima, Aztekom, civilizacijam na Kitajskem, v Afriki, Indiji, na Baliju. Nastanek tega cikla je razložil takole: »Od malega sem obseden z mitologijo. Najprej sem se domislil naslova, zatem pa zgodbe o zbiralcu umetnin.« Obraz zbiralca je podoben Hirstovemu. »To smo tako jaz kot Pinault kot Walt Disney ... vsi z vizijo.«

Kustosinja razstave Elena Guena je povedala, da je ta ekshibicio­nistična razstava mojstrsko delo in nobenega dvoma ni, da je hotel Hirst z njo šokirati obiskovalce, kar mu je tudi uspelo. Šokiral je tudi umetnostne kritike, ki pa imajo o teh in tudi drugih Hirstovih delih različno mnenje. Na spletnem portalu za umetnost Art Newspaper je zapisano, da je tako videti umetnost, kadar se srečata razuzdana ambicija in očitno neomejen proračun. Daily Telegraph je razstavo označil za »spektakularen, prenapihnjen nesmisel, ki se lahko pokaže kot brodolom Hirstove kariere«. Guardian pa jo je opisal kot »titansko vrnitev v formo«, ki »odrešuje« umetnika. »Fantazija, ki je odšla predaleč,« se je vprašal Financial Times in dodal, da je ta Hirstova vodna fantazija za obiskovalce »bodisi fascinantna bodisi nesmiselna«.

To je Hollywood

Francesco Bonami, pred leti kustos beneškega likovnega bienala, je dejal, da je zadnje Hirstovo delo »nad kategorijama dobrega in slabega. Na svoj bombastični, pretirani način je ustvaril narativ, kakršnega likovno občinstvo še ni videlo. Številni ga bodo označevali za kič ali slab okus, a je več od tega. To je Hollywood.«

Oliver Barker, generalni direktor Sotheby's za Evropo, je povedal: »To je, kot da se Elvis vrača nastopat v Las Vegas. Po desetletju Hirst stoji pred javnostjo na milost in nemilost.« Robert Storr, umetnostni zgodovinar z univerze Yale, je pou­daril, da je cikel nedvomno spektakularen, da pa je ljudi,­ ki jih zanimajo Hirstova dela, zelo malo.

Ga bo Pinault rešil?

Damien Hirst, nekoč najbolj slavni umetnik na svetu, ki ga je pred slabima dvema desetletjema spromoviral­ Charles Saatchi, je po umetniškem in finančnem zlomu očitno našel novega zbiralca, lastnika več družb, tudi dražbene hiša Christie's, Françoisa Pinaulta. Posle je predal sinu, sam pa se predvsem posveča umetnosti in Hirstovi oživitvi.

Ko je leta 2008 Sotheby's pripravila dražbo Hirstovih del, jih je prodala za skoraj dvesto milijonov dolarjev. Cene njegovih del od takrat padajo, in tako so na zadnji dražbi eno od njegovih del prodali za dobrih tristo tisoč dolarjev. Za to ceno so prodali eno izmed njegovih pikčastih slik, ki jih je nekoč prodajal tudi za več kot dva milijona. Teh je naslikal, pravzaprav so mu jih v njegovi »tovarni umetnosti« naslikali drugi, približno tisoč. Tudi cikel, razstavljen v Benetkah, so naredili v tej »tovarni«.

Pinault seveda upa, da bo s Hirstom služil, dela z razstave je ponujal zbiralcem za od pol milijona do pet milijonov dolarjev. Nekatera je kupil sam, vendar ni hotel povedati, katera, nekaj jih namerava kupiti tudi ameriški zbiralec Stefan Edlis, ki že dolgo kupuje Hirstova dela. Iz razstavljenega cikla je že kupil vse tri verzije Hermafrodita. Vsako delo je naprodaj v treh verzijah. Korale so skulpture, ki so videti, kakor bi bile originali, Zaklad so skulpture, ki delujejo kot restavrirane, Kopija pa je kakor muzejska reprodukcija izvirnika.

François Pinault verjame, da je ta razstava revolucionarni obrat v Hirstovem opusu. »Po razsežnosti, ambiciji in pogumu je razstava popolnoma drugačna od tistega, kar je delal prej. Ta dela so zunaj okvirov vsake konvencionalne estetske kategorije ali utrjenega kanona,« je Pinault napisal v katalogu razstave.

Nasprotovanje varuhov živali

Svoje nasprotovanje Hirstu so izrazili varuhi živali, ki so tri tedne pred odprtjem pred vrati palače Grassi odložili štirideset kilogramov hlevskega gnoja, na transparentu pa sporočili umetniku, naj si ogleda njihovo »umetniško delo« in gre domov. To je bil protest zaradi Hirstovih prejšnjih del, ko je uporabljal trupla živali. Mrtve, včasih tudi secirane živali (krava, ovca, morski pes), je shranjeval v formaldehidu. Z živalmi v formaldehidu naj bi soočal ljudi s praznino smrti, končnostjo in tišino. Del njegove instalacije so bili tudi živi črvi, metulji in muhe, ki jih je najprej gojil in hranil, nato pa hladno opazoval, kako so ­poginjali.

Od Hirstove retrospektivne razstave v Tate Modern v Londonu, ki si jo je ogledalo 463.000 obiskovalcev, je minilo pet let, vmes je odprl galerijo Newport Street v južnem Londonu, kjer nima le svojih del, ampak tudi dela drugih ­umetnikov. Razstava v Tate Modern je bila druga najbolj obiskana v zgodovini galerije. Rekordno število ljudi, a le štiri tisoč več, si je ogledalo skupno razstavo del Matissa in Picassa. Ni dvoma, da bo tudi razstava v Benetkah dobro obiskana. Ogledati si jo je mogoče do 3. decembra.

Razstave, ki šokirajo, so privlačne, in težko si je zamisliti šokantnejšo od Hirstove. Naj si o Damienu Hirstu ljudje mislijo karkoli, je dejstvo, kakor je dejal direktor Tata Nicholas Serota, da njegova kariera ni bila odvisna od kritikov in kustosov, kar umetnostni svet dela nervoznega.