Tiskane izdaje
Znano je, kdo bo selektor prihajajoče osme izdaje Trienala sodobne umetnosti v Sloveniji U3, ki bo v prihodnji sezoni dostopen v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. To bo ruski kritik, teoretik medijev, filozof in publicist Boris Groys, ki je v tukajšnjem prostoru že tradicionalno prisoten.
V slovenščini je mogoče brati njegove knjige Teorija sodobne umetnosti, Sumljivost: fenomenologija medijev, Celostna umetnina Stalin: razcepljena kultura v Sovjetski zvezi in Uvod v antifilozofijo, ob teh je prevedenih še niz njegovih razprav in člankov, bil je med avtorji publikacije Irwin retroprincip ali kataloga razstave 7 grehov: Ljubljana – Moskva v Moderni galeriji, večkrat pa je v tukajšnjem prostoru stopil tudi za predavateljski pult.
Nazadnje se je to zgodilo junija, na konferenci ob ravnokaršnji retrospektivi NSK v MG, pred tem, denimo, ob zasednju Internacionale, znane alianse šestih evropskih muzejev sodobne umetnosti od Madrida, Barcelone, Istanbula, Antwerpna in Eindhovna do Ljubljane, ki jo zastopa MG+MSUM. Bil je tudi gost programskega sklopa Dvanajst, enega najambicioznejših projektov Evropske prestolnice kulture v Mariboru.
Na spletni strani MSUM Groysa predstavljajo kot teoretika, ki trenutno deluje kot profesor ruščine in slovanskih študijev na Univerzi v New Yorku ter kot višji znanstveni sodelavec na Univerzi za umetnost in oblikovanje v Karlsruheju v Nemčiji. Od leta 2013 je tudi profesor na Evropski univerzi za interdisciplinarne študije v Švici.
Izhodišče v ruski neoavantgardi
Kot dodajo, se je najprej usmerjal v delo ruskih avantgardnih umetnikov ter na različna kasnejša umetniška gibanja 20. stoletja. Analiziral je legitimnost del na javnih prostorih in sčasoma razširil razmislek na sodobno umetnost ter analizo novih medijev. Med njegovimi nedavnimi kuratorskimi projekti, denimo, izpostavljajo ruski paviljon na Beneškem bienalu (2011) in sokuratorstvo na Bienalu v Šanghaju (2012), med njegovimi nedavnimi knjigami pa ob omenjenih prevedenih Sumljivosti: fenomenologiji medijev in Uvodu v antifilozofijo še History Becomes Form: Moscow Conceptualism (Zgodovina postane forma: Moskovski konceptualizem) in On the New (O novem).
Njegovo ozadje in okusi so torej znani, izbor tega, kar bo na trienalu na ogled, pa bo odvisen od – kot še zapišejo na spletni strani MSUM – »javnega razglasa«, za katerega so se tokrat odločili. Ta že poteka, časa za prijavo pa je še veliko, do 31. decembra. V njegovi objavi je pomenljiv še naslednji stavek: »MSUM bo sodeloval pri realizaciji postavitve v okviru svojih zmožnosti, ne bo pa zagotavljal produkcije posamičnih del.«
Vesoljski U3 in kozmična tesnoba
Groysov izbor bo tematsko usmerjen v kozmos. Kot zapišejo v MSUM, smo se v času globalizacije naučili, da smo odvisni od vsega, kar se zgodi kjerkoli na svetu – v političnem, gospodarskem in ekološkem smislu. Vendar Zemlja v vesolju ni izolirana. Odvisna je od procesov, ki potekajo v kozmičnem prostoru – od temne materije, valovanj in delcev, eksplozij zvezd in sesutij galaksij.
Tudi usoda človeštva je odvisna od teh kozmičnih procesov, saj gredo vsa ta kozmična valovanja in vsi kozmični delci skozi človeška telesa. Ta odvisnost človeštva od kozmičnih dogodkov, ki jih ne moremo obvladovati ali pa so nam sploh neznani, je vir neke specifične sodobne tesnobe. Lahko bi rekli – kozmične tesnobe. Tesnobe zaradi tega, ker smo del kozmosa, a ga ne moremo nadzirati ali obvladovati. Ni naključje, da se sodobna množična kultura tako obsesivno ukvarja z vizijami asteroidov, ki pridejo iz črnih globin vesolja in uničijo Zemljo, ali pa vesoljcev, ki se pojavijo iz kozmične črnine, s ciljem uničiti človeško vrsto.
Od znanstvene fantastike do nesmrtnosti
Obenem prostor vesolja predstavljajo kot poslednjo mejo – kot poslednjo možnost pravih človeških podvigov. Raziskovanje vesolja nima nobene neposredno uporabne funkcije (razen morda vojaške) in je v tem pogledu podobno romantičnemu idealu umetnosti in poezije. Pred in med rusko revolucijo so ruski avantgardni umetniki videli kozmos kot pravo mesto za komunistično družbo – onkraj vseh meja, ki ločujejo ljudi na zemlji. Tudi v mnogih znanstvenofantastičnih romanih in filmih lahko zasledimo to upanje, da bodo po stiku s kozmičnim prostorom postala kulturna in etnična ločevanja brezpredmetna.
V našem času politike identitete deluje kozmos kot še poslednje obzorje univerzalizma – ne verskega ali ideološkega, ampak materialističnega univerzalizma. Kozmos ne združuje naših duš, ampak naša telesa, s tem ko jih vključuje v univerzalne materialne procese. A obenem doživljamo vesoljsko tehnologijo kot orodje nadzora in na koncu bližajoče se jedrske vojne.
Kot tema za razstavo kozmos tako ponuja veliko možnosti za umetniško raziskovanje, še zapišejo v MSUM. Povezava med umetniško in znanstveno domišljijo in zmožnostjo predstavljanja je najočitnejša, potem so tu še analiza ZF kulture, perspektive telesne nesmrtnosti, kritika sodobne tehnologije in drugo.
