Skodelice, figurine in nočne posode v belem

Razstava je del spremljevalnega programa tretjega mednarodnega trienala keramike­ Unicum 2015, na njej pa so zastopani eminentni izdelki­ pomembnih tovarn, a tudi preprosto posodje manj premožnih družin, poudarja ­Mateja Kos, ki je skušala prilagoditi razstavo okusu sodobnega človeka.

To je prva razstava porcelana iz zbirke Narodnega muzeja. Kako to, da 'belega zlata' niste postavili na ogled že prej?

Muzej ima svoje poslanstvo in politiko razstavljanja in v tem kontekstu imajo prednost razstave predmetov, ki so nastali na ozemlju današnje Slovenije. Porcelan so pri nas delali le nekateri unikatni oblikovalci in kratek čas kamniška tovarna Eti Svit.

Fajansa ali beloprstena keramika sta bili v našem prostoru bolj domači. Lahko, prosim, pojasnite, kaj je ena in druga oziroma v čem sta si blizu ali se razlikujeta?

Imata skupno točko, obe sta porozni, porcelan pa ne. Ko odžgeš posodo iz fajanse ali beloprstene keramike, bo ta prepuščala vodo, če je ne glaziraš. Porcelan takoj za tem, ko je odžgan, drži vodo, saj se površina zato, ker je žgan pri zelo visoki temperaturi, zatali. To je bistvena razlika. Fajansa je sinonim za majoliko, kar je keramična tehnika, ki je prišla iz osrednje Azije v Severno Afriko, nato so jo Arabci prinesli v Španijo, od tam pa je čez otok Majorka prišla v Italijo. Tehnika majolike je bila takrat zelo popularna, tako kot danes teflon ...

Delavnice so se širile po vsej Italiji, dokler niso prišle do mesta Faenza,­ od tod tudi ime, zlasti v francosko govorečih deželah – faïence ali fajansa. Glino oblikuješ in ko se izdelek posuši, ga obliješ s kositrovo glazuro, da postane bel, kar je značilno za fajanso. Predmete iz fajanse so uporabljali kot nekakšno slikarsko platno, saj so na te bele keramične površine slikali. Beloprsteno keramiko pa izdelujejo iz posebne vrste gline. Surovino zanjo so pri nas kopali v Črni pri Kamniku, kjer je bil rudnik kaolina, eden pa je bil nekdaj tudi blizu Selc (v lasti Žige Zoisa).

V naravi je ta material sivkast, a ko ga odžgeš, postane bel. Ne potrebuje glazure, ker je bel sam po sebi. Res pa je, da ni tako bel kot porcelan, je bolj slonokoščene ali smetanaste barve, a je bil dober nadomestek za porcelan. V domači vitrini se na prvi pogled ni videlo, ali je to izdelek iz beloprstene keramike ali porcelan. Seveda pa so bili, in še vedno so, predmeti iz boljšega materiala stvar prestiža.

Selekcija za razstavo je bila velika, saj imate v zbirki 2880 predmetov, na razstavi pa jih je 370. Kaj so bili kriteriji?

Zelo različni. Ta razstava je namenjena predvsem zbiralcem ali tistim, ki jih to posebej zanima. Keramika ali porcelan namreč nista nekaj, kar bi privabilo raznoliko občinstvo. Razstave porcelana ali, denimo, srebrnine so bolj osredotočene na zbiralce in starejše obiskovalce, ki tovrstne predmete poznajo, so jih imeli doma in se tega še spomnijo iz časov, ko je bil porcelan statusni simbol.

Mi smo hoteli razširiti razstavo, privabiti čim več obiskovalcev, tudi mladih, zato smo razstavili različne predmete, tudi porcelanaste posode, plakete svetovne razstave in drobnarije, skodelico iz Jadrolinije ... Hoteli smo pokazati čim več stvari, ki so bile izdelane iz porcelana in nagovarjajo sodobnega človeka. Elitizem, ozkost ali izključevalna politika so še vedno prepogosto prisotni v znanosti in pri muzejskih razstavah. Sodobna muzeologija pa izpostavlja nujnost nagovora različnih obiskovalcev, ki jim moraš pokazati stvari tako, da se dotaknejo njihovega vsakdanjega življenja.

Prav temu smo sledili pri izboru – morda nismo predstavili zares vrhunskega servisa nekega priznanega proizvajalca, ker se nam to ni zdelo tako pomembno. Raje smo se osredotočili na predstavitev bolj vsakdanjih stvari. Hoteli smo pokazati, kaj je porcelan pomenil in kakšno funkcijo ima še vedno, kako nagovarja sodobnega človeka. Dotakniti smo se hoteli čustvene sfere in pri obiskovalcih spodbuditi spomine, nostalgijo.

Kaj so najvrednejši kosi v zbirki?

Zbirka v prostorih NMS na Metelkovi je enakovreden del razstave Belo zlato, saj se nam je prestavljanje predmetov z Metelkove zdelo nesmiselno. Tam so razstavljene štiri najverjetneje najvrednejše figurice ali figurine Kitajcev iz münchenske porcelanske manufakture v Nymphenburgu iz sredine 18. stoletja, ki so delo znanega oblikovalca. Ti kosi so namreč dragoceni v evropskem merilu. Zanimivo pa je, kako smo jih pridobili. Ko so leta 1821 ustanovili Deželni muzej za Kranjsko, so pozvali vse ljudi, ki imajo vredne predmete, torej tovarnarje, obrtnike, naj jih darujejo muzeju. Pri tem je bil zelo aktiven grof Franc Hohenwart, ki je nekaj let vodil muzej, in on je te štiri Kitajce podaril muzeju. Serija figurin ni ohranjena, nekateri pomembni evropski muzeji imajo, denimo, samo po eno ali dve takšni figurini. Večkrat se čudijo, kako ima lahko en tak lokalni muzej kar štiri ... Pogosto jih tudi posojamo.

Kako ste bogatili zbirko? Predvsem z donacijami ali ste tudi sami iskali vrednejše oziroma zanimivejše kose?

V začetku 19. stoletja je bilo precej darovalcev. Mama Primičeve Julije, Julijana Primic, je podarila muzeju krasno dozico za tobak. Porcelan je torej prihajal z darovi, precej pa smo tudi kupili. Ves čas smo spremljali, kaj se dogaja 'na trgu', in kupili, kar je bilo v naši moči. Danes je denarja za nakupe manj, veliko pa je še vedno darov. Tovrstne tematske razstave pogosto spodbudijo posameznike k darovanju.

Kakšna je razlika med ­porcelanom in keramiko?

Vedno sem vztrajala, da je porcelan del keramike, tako kot vse druge zvrsti, denimo lončevina, majolika, fajanska in beloprstena keramika. Razlika je le v tem, da so izdelki iz porcelana narejeni iz drugega materiala in žgani na veliko višji temperaturi. Ko sem se posvetila kitajskemu porcelanu, sem ugotovila, da porcelan pokriva res široko paleto materialov, da ni samo to, kar je belo in zveni, če nanj potrkaš ... Zato tudi ne moremo natančno določiti, kdaj so začeli delati porcelan, ker mu je toliko kitajskih materialov podobnih. Po eni strani je porcelan del keramike, po drugi pa je to samostojno in zelo raznoliko področje.

Torej bi lahko na likovnih akademijah poleg študija keramike uvedli tudi študij porcelana?

Ja. Tudi muzejske zbirke so v svetu vedno imenovali zbirke keramike in porcelana.

Pravite, da v Sloveniji tako rekoč ni poznavalcev porcelana. Torej ste vi ena redkih ali edinih ­poznavalk tega področja?

Poznavalci tega področja so res redki. O keramiki in porcelanu veliko vedo privatni zbiralci, tudi antikvaristi, v javnih zbirkah pa je specialistov manj. Izreden poznavalec je Vanja Lokar iz Trsta, ki ima bogato privatno zbirko. Leta 2003 smo gostili razstavo dela njegove zbirke. Sama se ukvarjam s steklom in ­keramiko.

Ali imajo večje zbirke porcelana in keramike tudi v drugih slovenskih muzejih?

V nekaterih muzejih imajo zanimive predmete, vendar je tam kustosov manj, zato se ne morejo tako ozko specializirati. Zaradi narave našega muzeja smo imeli vedno ozko specializirane kustose: za keramiko in steklo, pohištvo, novce, kovino in orožje. V okviru te specializacije smo razvili določena znanja, ki jih nekdo drug, ki v manjšem muzeju pokriva vsa področja, ne more.

Kakšni izdelki prevladujejo na razstavi – šalice, vaze? Vidimo lahko tudi sobno stranišče ...

Največ je skodelic za kavo in čaj, precej je figurin iz vseh možnih obdobij in krožnikov, torej različnih predmetov uporabne in umetniške keramike. Med umetniškimi kosi so razbitine tigra, ki smo jih našli pred Moderno galerijo. Razstavljeni so tudi izdelki sodobnih slovenskih ustvarjalcev. Na razstavi je, denimo, krožnik skupine Novi kolektivizem s portretom Mušiča. Okrasni krožniki so nekakšni hibridi med uporabno in okrasno keramiko, saj lahko z njega ješ ali pa ga samo ­občuduješ.

Zakaj naslov Belo zlato?

Zato, ker je bil porcelan v prvih stoletjih, ko se je pojavil v Evropi, zelo visoko cenjen, vsaj tako kot srebrnina. Uvažali so ga iz Kitajske, kasneje še iz Japonske, ter ga v Evropi prodajali za velike denarje. Tudi prvi evropski porcelan, ki se je imenoval meissenski­ porcelan, je imel visoke cene, višje od kitajskega porcelana. Porcelan so kupovali zelo premožni ljudje, kralji, plemiči ... Danes pa lahko izdelke, podobne porcelanu, dobite za par evrov v vsakem ­diskontu.

Ampak to niso izdelki iz Meissna ... Tudi Villeroy & Boch še vedno pomeni prestiž.

Res je. Premožnejši sloji radi kupujejo vredne predmete iz porcelana, ki jih iščejo v Müllerju ali Filipovem dvorcu. Vrhunski porcelan je še vedno prestižen, ampak zdaj obstaja tudi cenejši.

Kako ste se lotili postavljanja razstave, saj postavitev ni najbolj običajna?

Postavitev razstave sta oblikovala Barbara Žunkovič in Vid Zabel, ki sta tudi avtorja grafične podobe. Zasnova razstave temelji na zamejitvi, na načinu formiranja manjših ambientov, ogromnega razstavnega prostora. Prostori se nizajo drug za drugim – kot da prehajamo iz enega prostora v stanovanju skozi ozek hodnik v naslednji prostor. Zidovi, ki formirajo te prostore, so zasnovani iz polnih medeninastih profilov in med njimi je napeta črna nit, ki služi za polnilo. Uporaba niti se nanaša na eno prvih zgodovinskih dekoracij glinenih posod, pri kateri so z odtiskovanjem niti v svežo glino dobili specifično okrasno teksturo. Razstava obiskovalca prisili v mentalno navzočnost in od njega zahteva, da se sprehodi skozi vse prostore.

Trudili smo se, da bi bil obiskovalec aktivni udeleženec v razstavnem prostoru. Znano je namreč, da obiskovalci, ki pridejo na razstavo, na kateri so vsi podobni eksponati v brezštevilnih steklenih vitrinah, po ogledu dveh, treh vitrin preprosto odidejo. Mi smo jih hoteli zadržati. Poleg tega smo imeli ves čas v mislih, da izbor porcelana predstavljamo sodobnemu posamezniku, ki ga predmeti spominjajo na trenutke iz njegovega vsakdana.

Imate doma, v svoji kuhinji, veliko porcelana?

Imam precej različnega porcelana in en zelo kakovosten servis, ki je bil last mame moje tašče Sonje Wudler Zabel. Tašča mi ga je poklonila in s tega prekrasnega modernističnega servisa iz tridesetih let prejšnjega stoletja jemo tri- ali štirikrat na leto, ob posebnih priložnostih.