Tiskane izdaje
Zdi se kot duhovit avtorski performans, saj je govor o satirično naravnanem umetniku, nekdanjem študentu Georga Grosza, a gre za pravo tožbo, ki zaposluje zvezno sodišče na newyorškem Manhattnu.
Njen protagonist je ameriški slikar Robert Cenedella, ki se je več kot štiri stoletja po izidu Cervantesovega Don Kihota podal v, kaže, svojevrstno borbo z mlini na veter. Z ustvarjalci programskih politik osrednjih newyorških umetnostnih muzejev.
Cenedella je proti Metropolitanskemu muzeju, Muzeju ameriške umetnosti Whitney, Guggenheimovemu muzeju, Novemu muzeju in Muzeju moderne umetnosti vložil tožbo, ker ga ne razstavljajo, kar zveni kot šala, pa ima podlago v širšem očitku.
Izza tretjine ameriških samostojnih razstav le pet galeristov
Muzejem očita korporativno kartelno dogovarjanje z najvplivnejšimi galeristi, tožba pa temelji na raziskavi, na podlagi katere se je izkazalo, da na tretjini vseh samostojnih razstav v ameriških muzejih predstavljajo ekskluzivno umetnike, ki jih zastopa le pet najmogočnejših komercialnih galerij.
Študijo, ki je zajela obdobje sedmih let, je leta 2015 objavil The Art Newspaper. Sledila je razstavam avtorjev, ki so jih zastopale galerije Hauser & Wirth, David Zwirner, Marian Goodman, Pace in Gagosian.
Cenedella, ki muzeje toži za kar sto milijonov ameriških dolarjev odškodnine, trdi, da ti ignorirajo umetnike, ki jih ne zastopajo selekcionirani galeristi. Seveda ignorirajo tudi njega; sam deluje brez zastopnika.
Umetniki kot profesionalni košarkarji
Tisk poroča, da je pravni zastopnik newyorških muzejev William Cavanaugh vsebino tožbe označil za »povsem neutemeljeno«, včeraj na sodišču pa izjavil, da ni niti prepričan, ali je tožnikovo teorijo razumel. Dodal je, da vrhunski umetniki pač razstavljajo v vrhunskih galerijah, zatem pa iz umetniških sfer zašel v košarkarske vode in razložil, da so galeristi podobni agentom, ki zastopajo najboljše profesionalne igralce lige NBA. Ker najboljši igralci pritegnejo najboljše agente, pristanejo v najboljših ekipah.
Pravni zastopniki muzejev so zavrnili možnost mediacije v pravdi, kot je po obravnavi na sodišču Cenedella zaupal Hyperallergicu, pa ga je zmotilo, ker so njegovo tožbo razumeli predvsem kot satirično gesto. Zahteva sicer sto milijonov, a to, kot je dodal, ni njegov poglavitni cilj. Pomembna mu je tudi publiciteta njegove poteze, zaradi česar se je povezal s promocijskim podjetjem.
Slikar, letnik 1940, ki sicer ustvarja satirične upodobitve v živahnih tonih, denimo z Donaldom Trumpom ali Božičkom (formiral se je na The Art Students League v New Yorku, med drugim pri omenjenem Groszu, na tej umetnostni šoli je tudi sam nastopil profesuro), je sicer že pred tožbo 200 muzejem poslal plakat s pozivom, naj ga razstavijo in s tem opozorijo na problematiko umetnostnega trga.
Nanj je, tudi z velikimi črkami, napisal naslednje: »Ker danes UMETNOST proizvajajo BREZ vsakršnih specifičnih ali splošnih STANDARDOV, je, kar je javno PREDSTAVLJENO v MUZEJIH, ŠPEKULACIJA in tako kot za DELNICO tudi zanjo ne moremo garantirati (sic) njene VREDNOSTI.« Muzeji mu niso odgovorili.
