Tiskane izdaje
Če smo ob minulih izdajah Beneškega bienala – vse od tiste leta 2003 – pisali, da je bilo na njih iz Slovenije na ogled le, kar smo italijanskim sosedom poslali sami in je zasedalo vsakokratni slovenski paviljon, je letošnji seznam umetnikov, napovedanih na osrednji selektorski razstavi 57. Beneškega bienala, veliko bolj navdušujoč. Na njem so iz Slovenije trije: OHO, prvo ime tega kolektiva Marko Pogačnik in Vadim Fiškin.
O umetniški direktorici letošnje izdaje bienala, Francozinji Christine Macel, ki so ji Benečani štafetno palico umetniškega vodenja zaupali kot šele četrti ženski v več kot stoletni zgodovini te prireditve, smo že ob objavi njenega imena ob izteku lanskega septembra zapisali, da slovensko umetnost pozna.
V sezoni 2010 je bila namreč v pariškem centru Pompidou, kjer deluje kot vodja kustosov, ob poljski kolegici Joanni Mytkowski glavna kustosinja razstave Obljube preteklosti – prekinjena zgodovina umetnosti nekdanje Vzhodne Evrope, na kateri so bili predstavljeni tudi OHO, Laibach, Marjetica Potrč in Tobias Putrih.
Nazadnje leta 2003
Slovenci smo bili v Benetkah na selektorskih razstavah nazadnje prisotni v davni sezoni 2003, ob 50. izdaji bienala s temo Sanje in konflikti; diktatura gledalca, ko je Igor Zabel, tedaj med kustosi, ki jih je k bienalu povabil umetniški direktor Francesco Bonami, v svoje Individualne sisteme uvrstil Marka Peljhana in skupino Irwin, njegov kolega Carlos Basualdo, prav tako član skupine kustosov, pa na lastno Strukturo preživetja še Marjetico Potrč.
Tokrat, ko bo bienale pod krovno krilatico Viva Arte Viva, kar bi lahko prevedli kot Naj živi živa umetnost, Vrtove, Arzenal in niz drugih točk v lagunskem mestu zasedal maratonsko dolgo – med 13. majem in 26. novembrom –, bomo znova imeli tri predstavnike. Skupino OHO, osrednji fenomen neoavantgarde izpred polovice stoletja, posebej se bo predstavil njen spiritus agens Marko Pogačnik, tretji pa bo Vadim Fiškin, umetnik z ruskim poreklom, ki že od leta 1996 deluje v Sloveniji.
Tako Pogačnik kot Fiškin bosta v Benetkah povratnika. Prvi se je, tedaj še v okviru jugoslovanskega paviljona v Vrtovih bienala, s projektom Družina v Šempasu predstavil leta 1978, ko je bila krovna tema razstave Od narave k umetnosti, od umetnosti k naravi. Tema je bila Pogačniku, ki v svojem delu, v znanih geomantičnih in kiparskih geopunkturnih projekih, v središče pozornosti že dolgo postavlja razmerje do narave in planeta, seveda pisana na kožo. Tudi njegova pregledna razstava v Moderni galeriji leta 2012 je, denimo, nosila naslov Umetnost življenja – Življenje umetnosti.
V Benetke se bo, kot rečeno, tokrat vrnil v dvojni vlogi. Kot nam je povedal, bo OHO predstavljen historično, z dokumentacijo iz newyorškega muzeja MoMA, tukajšnje Moderne galerije in najbrž še od kod, od ohojevskih del pa z videom OHO – Poletni projekti Naška Križnarja, ki je bil leta 1970 predstavljen na razstavi v muzeju MoMA.
Gre za video kolaž projektov in akcij skupine iz leta poprej, ki je, mimogrede, dostopen tudi na spletnih straneh Moderne galerije, njihovi protagonisti pa so ob Pogačniku še ostali iz jedra skupine, Milenko Matanović, David Nez in Andraž Šalamun. Stik s temi ohojevskimi projekti omogoča tudi aktualna pregledna razstava Šalamuna v MG.
Mreža primerjav
Kot Marko Pogačnik seveda ne bo historičen, ampak bo predstavil svežo produkcijo – risbe in knjige –, znotraj tega pa bo izpostavil svoj odnos do Benetk, kakršnega je popisal tudi v knjižni obliki (predvsem Skrivnost Benekt; Vitalno-energijske razsežnosti vodnega mesta, 2008).
Na bienalu bo vzpostavil mrežo primerjav Benetk s Parizom in Londonom, ob tem, kar bo na ogled, pa napoveduje tudi spremljajoče dejavnosti, predstavitev svojih razmišljanj v živo. Sicer obiskovalce bienala čaka tudi izbor njegovih vaj Dotik Gaje, tako telesnih kot duhovnih vaj, ki jih namenja duhovnemu razvoju človeka in vzpostavitvi dialoga z naravo, te pa bodo zelo kmalu aktualne tudi doma. V ljubljanski Equrni bo na isto temo 16. februarja predstavitev njegove nove knjige Vesolje človeškega telesa, izdane pri Beletrini. Njeno naslovnico krasi Botticellijeva Venera.
Fiškin je Slovenijo, tedaj še v slovenskem paviljonu v Galeriji A + A, zastopal na 51. Beneškem bienalu v sezoni 2005, s projektom Še en hiter dan oziroma instalacijo na temo relativnosti časa v obliki prazne sobe z oknom, v katerem se je osvetlitev spreminjala od začetne teme v močno svetlobo in zatem nazaj v temo, prisotni pa so vtis 24-urnega dneva doživeli v le nekaj minutah.
Fiškina smo danes zmotili med potjo z vlakom po Nemčiji, kjer je skušal med tuneli ujeti signal mobilne telefonije, in uspeli izvedeti, da se bo v okviru paviljona Čas in neskončnost – ne gre za kak nacionalni paviljon, pač pa Macelova selektorsko razstavo napoveduje v strukturi tematskih »transpaviljonov« – predstavil s projektom Vrata.
Na ogled bo v parku Vrt devic, ki se ne nahaja v Vrtovih bienala, pač pa v okviru kompleksa Arzenala, ki sicer ni najbolj »deviški«, pač pa gre za prastaro vojno ladjedelnico in orožarno, enega simbolov nekdanje moči Serenissime izpred stoletij. Fiškinova Vrata bodo nagovarjala v obliki prostorske instalacije z dvema sinhroniziranima projekcijama.
V slovenskem paviljonu kolektivni projekt Nike Autor
Kot je znano od novembra, bo sicer Slovenijo v nacionalnem paviljonu, prav tako v Arzenalu, zastopala Nika Autor in tudi pri njej bodo – med drugim – aktualni vlaki in potovanja. Kot je napovedala v pogovoru s Petrom Rakom, ki je tik pred objavo v tiskanem Delu, se bo predstavila se z videom, s katerim revitalizira formo filskega obzornika, in knjigo, v ospredju pa bodo teme sreče, srečelova, potovanja, vlakov in tudi takšnega in drugačnega migrantstva. Napoveduje kolektivni projekt, kjer se bodo vloge prepletale; soavtorica bo, denimo, tudi kustosinja Andreja Hribernik, ki bo vzela v roke kamero.
Če se vrnemo k selektorski razstavi, bodo sicer na njej iz nekdanjega realsocialističnega pola Evrope in Sovjetske zveze ob slovenskih predstavili le še dvanajst umetnikov. Žal že posthumno bo predstavljen hrvaški umetnik Mladen Stilinović, iz Kosova Petrit Halilaj, ki je svojo domovino v nacionalnem paviljonu leta 2013 zastopal ob debiju te države v Benetkah, iz tukajšnjih razstavnih programov pa sta znana še, denimo, Madžar Attila Csörgo – tudi zaradi sodelovanja z berlinsko-ljubljanskim galeristom Gregorjem Podnarjem – ali Agnieszka Polska, ob kateri zaradi priimka ni potrebo pripisati, od kod prihaja.
