Tiskane izdaje
Svet vizualne umetnosti je izgubil pomembno ime povojne neoavantgarde. V starosti 69 let se je poslovil v Bostonu rojeni performer in kipar Chris Burden, ki se je v pregled mednarodnega konceptualizma vpisal z radikalnimi telesnimi performansi iz zgodnjih 70. let minulega stoletja, kasneje pa tudi z nizom drugih projektov, denimo monumentalnimi instalacijami oziroma skulpturami iz številnih manjših predmetov s poudarkom na strukturi.
Nekoč je, denimo, razstavil instalacijo 625 identičnih modelov malih podmornic, ki so visele s stropa, kar je naslovil Vse podmornice ZDA, tudi sicer pa je v svojih delih rad tematiziral nasilje, vojne igračke, starinske figure vojakov, naboje ipd.
Njegova dela so zastopana v vodilnih muzejskih zbirkah od MoMA in Whitneyjevega muzeja moderne umetnosti v New Yorku do Tate v Londonu, umrl pa je včeraj za posledicami melanoma, kožnega raka, ki so mu ga diagnosticirali pred 18 meseci.
Prostovoljno pred nabito puško
Burden se je ključnim performerjem šestdesetih in sedemdesetih let – denimo Marini Ambramović, Vitu Acconciju ali Gini Pane, ki so umetnost prakticirali z lastnimi telesi in v simbolnem smislu z lastnimi umetniškimi identitetami – pridružil s kontroverznimi projekti, med katerimi sta v zgodnjih 70. letih izstopala predvsem dva.
Leta 1971 si je dal v v času v nasilja, vojne v Vietnamu in protestov ameriških državljanov v delu Strel z razdalje petih metrov prestreliti roko, ogromnokrat reproduciran pa je predvsem njegov tri leta mlajši performans Trans-Fixed, v katerem se je dal dobesedno križati na sprednji del karoserije volkswagnovega hrošča.
Brez kakih ovinkov. Roki je imel dejansko pribiti na streho avtomobila, ki so ga zatem potisnili iz garaže, prižgali, po dveh minutah vožnje, ki naj bi bila divja, pa vendarle vrnili v garažo. V performansu se je, skratka, namesto za klasičen križ odločil za hrošča kot dostopen in priljubljen model avtomobila v času potrošništva.
Mojster dolgotrajnih performansov
Znan je bil tudi po dolgotrajnih performansih. Leta 1974 je v Galeriji Ronalda Feldmana v New Yorku 22 dni preživel na trikotni platformi, in sicer tako, da obiskovalcem galerije ni bil viden in tudi sam obiskovalcev ni mogel spremljati, v tem času pa se je odpovedal tako hrani kot govoru. Naslednje leto je v čikaškem Muzeju sodobne umetnosti nepremično ležal pod steklom in tako zdržal 45 ur in deset minut, kar je izmerila bližnja stenska ura.
Ob performansih ga je zanimalo še marsikaj. Ustvaril je avtomobil, ki ga je opisal kot nekaj, kar je sposobno hitrosti stotih milj na uro, v umetniške namene je kopiral bankovec za italijanske lire, eksperimentiral je s strojem, ki naj bi omogočil »ogled« svetlobne hitrosti, rekonstruiral pa je tudi prvi model mehanske televizije, fenomena iz prazgodovine tega medija, in ga naslovil C.B.T.V. (Chris Burden Television).
Leta 1978 je postal profesor na losangeleški Univerzi Kalifornije, a je bil prisiljen leta 2005 odstopiti. Eden izmed njegovih študentov se je namreč zgledoval po njem in si svoj študijski performans domnevno zamislil z uporabo nabite puške. A tega na preiskavi, ki je sledila, niso uspeli dokončno dokazati.
