Tiskane izdaje
Lahko danes obiskovalca galerije ali muzeja še kaj res preseneti ali celo šokira? Težko, pa najsi gre za najbolj radikalne performanse, bizarne instalacijske postavitve ali megalomanske strukture.
Zato pa to uspeva makedonskemu kiparju Žarku Bašeskemu, ki se predstavlja v mariborski galeriji Kibla Portal.
Izraza presenečenje ali šok sta sicer morda nekoliko neumestna in pretirana, vsekakor pa se vzbudijo naši čuti, kar je tudi povsem v skladu z naslovom razstave Aktiviranje receptorjev.
Če nič drugega, obiskovalec zagotovo občuti vsaj določeno nelagodje, kot pač vedno, ko imamo opraviti s strategijo vdora »realnega« ter distance od fikcije. Gre za aplikacijo skoraj perfekcionistično zasnovanega hiperrealizma, ki pa se od nekdanjih modernističnih primerov iz druge polovice prejšnjega stoletja radikalno razlikuje po imaginaciji in jasno razpoznavni narativnosti.
Bašeski sicer preferira uporabo termina novi realizem, saj ne gre za neomodernistične replike. S svojimi principi odstranja klasične plasti iluzije, nato pa le te spet nalaga z zgodovinskimi, mitološkimi in aktualnimi ter predvsem svetopisemskimi citati in aluzijami. Kot poudarja, sam sicer ni religiozen, vendar se mu zdijo biblijske teme dovolj univerzalne, da tudi danes v novi luči uzremo položaj človeka, vedno znova soočenega s svetom in predvsem s samim seboj.
Nejeverni Tomaž. Foto: Peter Rak/Delo
Razsvetljenje
Kot priliko, denimo, uporabi starozaveznega preroka Ezekiela oziroma njegovo videnje, ki ga postopoma transformira. Je danes še mogoče takšno razsvetljenje, ga lahko nenazadnje nudi umetnost? Po mnenju Bašeskega o tem ni dvoma, treba je le pozorno gledati z očmi in tudi s srcem ter selekcionirati vso hiperprodukcijo podobotvorja, ki nas obkroža. Čeprav se je njegov prodor začel prav z eno največjih manifestacij sodobne umetnosti in sicer z Beneškim bienalom, kjer je pred šestimi leti predstavljal Makedonijo. Določeno »razsvetljenje« je doživel tudi sam.
Še pred desetletjem se je posvečal predvsem abstraktni skulpturi, kjer si je domišljal, da je v geometrijske in nepredmetne organske forme zajel vso kompleksnost in mističnost stvarstva, dokler ni nekega dne ugotovil, da so to morda le utvare in da se takšen način dela ne sklada z njegovimi umetniškimi preferencami in poslanstvom. Izdelal je prvi hiperrealistični kip in sicer avtoportret v nekoliko pomanjšanih dimenzijah, ker se je, kot pravi, tedaj tako počutil oziroma se je znašel v nekakšnem ustvarjalnem vakumu.
In je nadaljeval v isti maniri. Na razstavi v Mariboru – razstavišče Kibla Portal je ocenil kot fantastično, takšnih ni mogoče najti niti v Berlinu ali New Yorku – je predstavil skoraj celotno produkcijo zadnjih let, nenazadnje je ta relativno skromna po obsegu, na leto naredi zgolj eno ali dve skulpturi.
Zelo kompleksen je že sam proces izdelave. Po začetnih skicah se loti oblikovanja kipa oziroma kalupa v glini, sledi postopek s poliestrom, kjer mu pomaga ekipa, glave pa so pravimo izdelane iz silikona. Razlog je preprost, večina kipov ima naravne lase, ki jih je mogoče implantirati zgolj v silikon, medtem ko bi jih bilo mogoče pri poliestru zgolj prilepiti. Izjema je denimo gigantska glava Filipa II. Makedonskega, kjer so lasje in brada iz konjske grive, saj bi bili naravni lasje v nesorazmerju s siceršnjimi proporci.
»Filip me ni zanimal zgolj kot zgodovinska osebnost, temveč kot protagonist, ki je med prvimi poudarjal potrebo po združevanju in enotnosti,« pravi Bašeski. Še bolj so izpostavljeni svetopisemski motivi z izrazito aktualistično noto. David denimo premaga Goljata z računalniško miško, Nejeverni Tomaž je prispodoba današnje vseprisotne skepse, v maniri Svetega Petra navzdol obrnjeni Križani pa preizkušnje, ki jih slehernik izkuša vsak dan.
Tudi modeli za kipe so vsakdanji, za Davida je uporabil svojega sina, za »Kristusa« in »Tomaža« svoja prijatelja. Posebno poglavje so njegovi kipi z ironično komponento, kjer posmehljivo komentira večne – in seveda tudi današnje – želje po nadvladi in kreiranju nadčloveka, ki poskuša po Zaratustrovem posmehljivem nasvetu sam sebe povzdigniti z vlečenjem za lastna ušesa ali pa sam sebe preskočiti. Ali pa v specifičnem avtoportretu, kjer zelo eksplicitno problematizira soočenja človeka s samim seboj.
V nasprotju z aktualnimi trendi
Njegovo delo je tako v izrazitem nasprotju z aktualnimi trendi, še zlasti to velja za Makedonijo. Ta država in še zlasti Skopje sta v zadnjih letih deležna čudenja in tudi sarkastičnih komentarjev glede na stilno nenavadne arhitekturne zamisli in gigantske javne skulpture, ki naj bi ob krasitvi trgov predvsem določile tudi nove poteze narodne identitetne.
Bašeski, ki je v preteklosti tudi sam izdelal konjeniška portreta Goce Delčeva in Dame Grueva v Skopju ter portret Aleksandra Velikega v Prilepu, meni, da je položaj ušel izpod nadzora, vse niti pa imajo v rokah politiki, ki se za kvaliteto preveč ne zanimajo. »Sedaj čakam, da bodo bronasti kipi dobili vsaj patino in bodo tako delovali nekoliko manj novo in izumetničeno«, pravi.
Sam se je zato bolj obrnil proti mednarodnemu prostoru, po uspehu v Benetkah so začela prihajati številna vabila, v zadnjih letih se je tako predstavil že v Mehiki, New Yorku, Parizu, Bilbau, Pragi, Berlinu, Nürnbergu v različnih italijanskih mestih. Še zlasti pa so mu pri srcu ZDA; po njegovem mnenju jim morda lahko pogosto upravičeno očitamo komercialnost, pa tudi trivialnost in banalnost, vendar ga fascinira odprtost duha, distanca do realnih ali namišljenih vizualnih smernic in trendov ter iskreno navdušenje nad avtorjem, ki je v svojem delu dober in uspešen. Kar se nenazadnje kaže tudi v naročilu slavnega režiserja Roberta Wilsona, ki je zgolj na podlagi ene fotografije pri njem naročil skulpturo, ki je pravkar v nastajanju in bo kmalu v ladijskem kontejnerju na poti do Wilsonovega centra Watermill blizu New Yorka. Če vam je to predaleč, bo zares izjemna razstava v Mariboru odprta do konca maja.
