Tiskane izdaje
Patricia Piccinini je nedvomno ena najslavnejših avstralskih umetnic, med drugim je zastopala Avstralijo na Beneškem bienalu, njeno lansko razstavo v različnih brazilskih mestih si je ogledal skoraj poldrugi milijon ljudi.
Kljub temu je presenetljivo zadržana, vljudna in nadvse komunikativna, kot pravi, si ne domišlja, da ima globlji uvid v skrivnosti sveta, želi si le odpreti različne perspektive in spodbuditi dialog o temeljnih vprašanjih sedanjosti in prihodnosti.
Njen značaj je – vsaj na prvi pogled – v popolnem nasprotju z njenimi deli, ki jih marsikdo oceni za bizarna in groteskna oziroma še en poskus šokirati gledalca. Vendar je v njih predvsem veliko čustev, relacije med njenimi nenavadnimi protagonisti obenem vzbujajo privlačnost in zavračanje. To je tudi njen namen, takšna dvojnost je po njenem najboljši princip, da se ljudje res identificirajo z njenimi mizanscenami in jih drugače reflektirajo.
Patricia Piccinini je bila rojena pred petdesetimi leti v Freetownu v tedanji britanski koloniji Sierra Leone. Njena mama je Angležinja, ki je takrat poučevala na dekliški šoli, oče pa Italijan, ki je gradil to šolo. Po osamosvojitvi je izbruhnila državljanska vojna, belci so postali nezaželeni in se po kratkem postanku v Italiji preselili v Avstralijo.
Razen bledih reminiscenc na črnega moža, ki je skrbel zanjo, ko je bil še otrok, ni imela globljih spominov na Afriko, seveda pa je povsem mogoče, da so se nekatere arhetipske podobe neizbrisljivo vtisnile v njeno zavest v najzgodnejšem obdobju in vplivale na njeno življenje.
»V Avstraliji sem se dolgo počutila kot prišlek, kot migrant, hotela sem biti sprejeta, biti del skupnosti, vendar je bilo veliko težav. To mi je uspelo šele z umetniškim delom in prav zato si želim predvsem biti insajder, nekdo, ki ne nastopa z vzvišene, 'michelangelovske' pozicije nekoga, ki je bližje Bogu ali mističnemu razsvetljenju, temveč zgolj slehernik, ki ima pač določene sposobnosti in možnosti, da z vizualnimi sredstvi predstavlja svet, kot bi lahko bil.«
Ne z antropocentričnega stališča, temveč kot univerzalen prostor vseh živih bitij, človek je pač ena od živalskih vrst, medtem ko Boga v tej enačbi ne vidi.
Nenavadna hibridna bitja
»Kakor na drugih področjih tudi o vprašanju Boga nočem podajati brezprizivnih mnenj, soditi ali komu soliti pamet, vendar sem trdno zasidrana tukaj, na Zemlji, in fascinirana z vsem, kar se tukaj dogaja, se bo dogajalo in predvsem s tem, kar bi se lahko dogajalo.« Človek se res tudi navzven zelo razlikuje od drugih živalskih vrst, vendar je njegov embrio presenetljivo podoben embriu psa ali zebre.
Patricia Piccinini. Foto: Tadej Regent/Delo
Od tod njena nenavadna hibridna bitja, svojevrstne sodobne himere kot komentar principov biotehnologije in genskega inženiringa. Poudarila je, da ne bi bila rada pretenciozna, vendar se očitno na tem področju ponuja nešteto možnosti, pri čemer ni jasno, ali je to priložnost ali poguba, čudovit jutri ali kataklizmičen propad.
Verovanje v Boga pri tem ne igra velike vloge, še manj prevzemanje vloge božjega kreatorja, ne nazadnje tudi veliko znanstvenikov, ki se javno deklarirajo za verujoče, brez pomisleka izvaja različne eksperimente. O etiki takšnih eksperimentov seveda razmišlja, vendar zgolj v obliki vprašanj in ne odgovorov. Tehnologija nedvomno neizmerno vpliva na naše življenje, zato je prava pustolovščina raziskovati različne opcije.
Če bi bilo mogoče dokončno razviti tehniko umetne izdelave mesa, bi to bil konec klanja živali. Prav tako se ji zdi vsaj nenavadno, da recimo Japonci raje razvijajo robote, ki bi lahko skrbeli za ostarele, nikakor pa ne sprejmejo prihoda še tako majhne kvote beguncev, ki bi lahko to delo opravljali veliko boljše. Ker ljudje pač predvsem potrebujemo živo besedo in fizični dotik drugega človeka. Čeprav bi lahko bilo to tudi nekakšno transhumano bitje, ki bi imelo karakteristike in videz dobrodušnega medveda ...
Domišljijske zgodbe
Res pa za razliko od nekaterih njenih umetniških kolegov, ki so se z bioumetnostjo sami lotili različnih laboratorijskih poskusov, ostaja strogo v okvirih klasične umetniške interpretacije, ki se oddaljuje od navidezne vsemogočnosti in superiornosti človeka, nujno je videti različne ravni funkcioniranja živih bitij. »Seveda ima človek različne sposobnosti, ki jih druge živali nimajo, že samo njegova sposobnost samozavedanja in (avto)refleksije je edinstvena, vendar imajo tudi drugi osupljive lastnosti.
Sinji kit lahko, denimo, komunicira na način, ki je morda veliko bolj sofisticiran od našega, tudi njegovo zavedanja sveta je verjetno zelo kompleksno; zgolj zato, ker ga ne razumemo in ga verjetno nikoli ne bomo v celoti razumeli, mu ne moremo odrekati enkratnosti,« je poudarila umetnica.
Patricia Piccinini: Nosač Fotografije. Foto: Arhiv umetnice
Zato najraje pripoveduje zgodbe, ki imajo korenine v njeni domišljiji, pa v izročilu različnih ljudstev, predvsem Aboriginov, išče pa predvsem to, kar je dobro in lepo. Četudi se zdi na prvi pogled grdo ali celo odvratno. Je tiger lepši od hobotnice? Lepota je kompleksen in precej arbitraren pojem, vendar so se določeni klišeji nedvomno uveljavili, zato jih je treba demontirati.
Ne na silo ali z vsiljevanjem drugačnih lepotnih idealov, temveč s prijemi, ki bi nam postopno omogočili sprejemanje vseh oblik stvarstva, naj so še tako nenavadne. To sposobnost imajo otroci, nato se izgubi. Sama jo poskuša ohranjati v njeni prvobitni formi, čeprav je to seveda težko, v nas so razviti različni obrambni mehanizmi, ki nas svarijo pred domnevnimi nevarnostmi.
Patricia Piccinini sodi v tako imenovani novi val hiperrealizma, ki je v zadnjih letih vse bolj popularen, vendar se od njega hkrati distancira. »Moj namen ni približati se realnosti, nasprotno, minuciozna izdelava kipov iz poliestra, silikona, pravih las in dlak ter končna poslikava iz neštetih barvnih slojev služi kar se da živi predstavitvi irealnega in iracionalnega. Lahko bi se jih lotila tudi z drugačnimi tehnikami, s pozicije neokonceptualizma ali kar s papier-mâché, vendar učinek zagotovo ne bi bil takšen, kot ga želim.«
Predvsem pa ne bi bilo umetniškega dogodka v polnem pomenu besede, socialna in družbena vloga umetnosti se manifestirata na različne načine, tako kot gredo ljudje v gledališče, da bi videli predstavo, gredo tudi zato, da bi videli druge ljudi in da bi drugi videli njih.
»Slaven je
»Saj ni nobene posebne mistike, pravzaprav sem zelo stvarna. Veliko berem, razmišljam, se pogovarjam z drugimi ljudmi in potem pač vizualiziram svojo zgodbo. Recimo, ali ni bitje, ki ga sama ustvarim, vsaj tako čudovito kot pav? Možnosti so neizmerne, ljudi pa želim spodbuditi ne samo k razmišljanju, temveč tudi, da bi v sebi odkrili smisel za igro, zabavo, domišljijo in ne nazadnje humor, v mojih delih je zelo veliko humorja. In ne, nisem slavna, slaven je Damien Hirst.«
