Tiskane izdaje
V 92. letu se je poslovil akademski slikar Štefan Planinc, eden od najdoslednejših predstavnikov v sanjav privid zagledanega fantastičnega in nadrealističnega slikarstva na Slovenskem ter mojster knjižne ilustracije, ki so si ga generacije bralcev zapomnile zlasti po opremi mladinskih romanov Lassie se vrača in Tajno društvo PGC, skoraj neverjeten risarski dosežek je tudi njegova Ukana Toneta Svetine.
Likovni pripovedovalec, ki mu ni nikoli zmanjkovalo izpovedne moči in pripovedne sape, je ustvaril domala brezbrežen opus slik velikega, srednjega in malega formata, ki ga dopolnjuje ogromen risarski korpus v različnih tehnikah. Leta 2005 je več kot šeststo likovnih del predal v trajno varstvo Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Od leta 1974 do upokojitve je poučeval na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je kot nenadkriljiv mojster slikarske veščine in imeniten pedagog pustil pečat številnim generacijam slovenskih likovnikov.
Mladostno poklicanost za umetniško ustvarjalnost je najprej začutil v literaturi. Prve pisateljske drobtinice je ustvaril že v rani mladosti, po končani nižji gimnaziji pa se je tik pred drugo vojno in okupacijo vpisal na učiteljišče, a so ga zaradi sodelovanja v odporu izključili. Po osvoboditvi je sprva še vedno iskal pot k besedi, a sta ga dekan akademije Božidar Jakac in zlasti profesor Marij Pregelj, ko sta opazila njegov likovni talent, usmerila v študij slikarstva.
Živahno vez s svetom književnosti je skoraj dvajset let vzdrževal z ilustratorskim delom, pri katerem je tankočutno zaznaval vizualne vibracije literarne poetike, v vseh obdobjih likovnega ustvarjanja pa je skoraj v enaki meri, čeprav neslišno in za širšo javnost manj opazno, pisal tudi poezijo. S podobo in besedo je podčrtal ustvarjalno izhodišče umikanja v ponotranjeni svet nebrzdane domišljije, v katerem je, kot je izpovedal leta 1986, nežnost tako velikanska, / da vedno pobegnem / čez pajčevinasto črto, ki loči moj prostor – čas / od / našega / ponorelega sveta.
Planinc je risal in slikal, kot bi lovil izvirni impulz kreativnega procesa in se pri tem spuščal vedno globlje k vrelcem atavističnega spomina, v okolje primarne (pod)zavesti, ki ga je v šestdesetih letih preteklega stoletja poimenoval Prasvetovi in zanj prejel tudi nagrado Prešernovega sklada. V tem času je razvil tudi samosvojo slikarsko tehniko v kombinaciji olja in vodotopne tempere, ki mu je omogočala natančno, skoraj hiperrealistično izrisovanje realnih predmetov, na drugi strani pa je lahko s presvetljeno in megličasto kopreno vnesel v sliko občutek irealnega vzdušja in atmosfero odmaknjenosti.
Tako je ustvaril organsko barvno magmo brezprostorja magičnih razsežnosti, v katerega je naselil človeka in njegov inventar, z ironijo in jedkim komentarjem pa se je nato dvignil nad antropocentrično razlago sveta, saj je kazal zlasti človekovo nemoč in nepomembnost, ko se utaplja v zgrešenih investicijah lastne nečimrnosti.
Štefan Planinc je bil duhovni kozmopolit, ki se je enako domače počutil v rojstni Ljubljani, istrskem mestu umetnikov Grožnjan, na študijskih potovanjih ali v domišljijskem romanju h gori sanj na drugi strani sveta. S tankočutno bravuro je stkal obsežne nize slik velikega formata, ki žarijo v žlahtnem prepletu asociacij in se svobodno ter brez omejitev in po cesti, ki se perspektivično izgublja v nedoločljivem horizontu, sprehajajo skozi čase, prostore ter družbene in kulturne kontekste različnih civilizacij.
V zadnjem sklenjenem ustvarjalnem ciklu Nazaj v prasvet je po letu 1994 kot svojevrsten testament nanizal podobe »življenja onkraj«. S prežarjeno svetlobo je orkestriral skrivnostno, nelagodno zbližanje nasprotujočih si ekstremov v fantastični pokrajini, kjer ni absolutnih pomenov, le zlitje narave v zagonu rasti in dekadenci razpada. Nezemeljski motivi se spreminjajo v drgetajoče, izginevajoče figure, zdaj zvrtinčene v zagonu enakomernega, ditirambičnega ritma, že naslednji trenutek pa se pogrezajo v stanje grozečega mirovanja in obvisijo v vmesnem prostoru med to- in onstranstvom, med Prisotnostjo in Ničem. Iz spomina skušajo iztisniti občutek tesnobe in strahu, zato so nekje vmes med vročico in težkim spanjem, a prej ko slej umirjeno zaustavljene v času ... kot tihi, dolgi, obnemeli krik.
