Stepančičev konstruktivizem in Noordung

Savinov likovni salon: Eduard Stepančič kot eden temeljev postgravitacijske umetnosti.

Objavljeno
14. december 2014 21.10
Brane Piano, Celje
Brane Piano, Celje

Do prvih dni novega leta bo v žalskem Savinovem likovnem salonu postavljena razstava, ki je del večletnega projekta Prostor, telo in medij v prehajanju (2014–2017), katere kuratorke so Alenka Domjan, Milena Zlatar, Katarina Kukovič, Lana Plavčak in Mojca Puncer.

Razstava na svojstven način spodbuja razmislek med konstruktivističnimi risbami Eduarda Stepančiča in projektom postgravitacijske umetnosti trojice Dunja Župančič, Miha Turšič in Dragan Živadinov. Gre za umetniško obravnavo prostora, torej za vizualizacijo Živadinovove 50-letne gledališke predstave Noordung 1995–2045.

Na vrednost dela Stepančiča (1908–1991), ob Avgustu Černigoju ključni osebnosti slovenskega konstruktivizma, je pred leti opozoril prav Živadinov. Stepančič je imel prvo celovito razstavo šele posthumno ­– leta 2006 v Cankarjevem domu. Tokrat je na ogled izbor njegovih risb iz zasebne zbirke njegovega nečaka Roberta Stefanija iz Trsta.

Gre za barvne in črtne konstrukcije iz obdobja Tržaške konstruktivistične skupine (1926–29), programirane risbe iz njegovega drugega konstruktivističnega obdobja po letu 1970 ter za njegove kopije suprematističnih risb Kazimirja Maleviča iz leta 1978.

Zupančičeva, Turšič in Živadinov ob tem predstavljajo svoj projekt postgravitacijske umetnosti kot fazo v razvoju gledališke predstave Noordung. Skupni imenovalec na prvi pogled tako različnih umetnikov je konstruktivistični princip kot eden principov zgodovinske umetniške avantgarde, ki prinaša ključne spremembe v odnosu do prostora.

Te, kakor pravi Puncerjeva in kar je razvidno na primeru projekta postgravitacijske umetnosti Noordung, pa prinašajo novo prakso uokvirjanja podobe in prostora, ki vključuje možnost nove oblike življenja in ki jo navsezadnje daje slutiti sodobna pametna tehnologija.

Če obnovimo, gre pri projektu Noordung za koncept petih ponovitev predstave z istimi igralci vsakih deset let ter za tehnološko substitucijo preminulih igralcev. Na razstavi v Žalcu intermedijska instalacija prikazuje prav to, in sicer z znakovnim prostorskim sklopom, posebej prirejenim za Savinov likovni salon.