Tiskane izdaje
Dela Valentina Omana, rojaka s severne strani Karavank, enega najprepoznavnejših in najbolj cenjenih slovenskih umetnikov, pridejo v starodavnem kostanjeviškem razstavnem kompleksu odlično do izraza. Ni naključje, da je tam že razstavljal, tokrat pa se je vrnil ob posebni priložnosti, svoji osemdesetletnici.
Retrospektiva (od 7. maja do 28. avgusta), ki jo v rahlo okrnjeni izvedbi, najbrž zaradi prostorskih danosti, gostijo v Kostanjevici, je plod sodelovanja s celovškim Muzejem moderne umetnosti Koroške in dunajsko Hišo umetnikov, kjer je bila v minulih mesecih že na ogled.
Vanjo so vključene stvaritve, nastale od šestdesetih let do najnovejših, skoraj še svežih, skupaj jih je več kot sto sedemdeset, tako slik kot risb, grafik, skulptur, reprodukcij del v javnih prostorih, v postavitev pa je vključena tudi instalacija. S to razstavo dolenjski prireditelji odpirajo novo, prenovljeno krilo svojega monumentalnega razstavnega prizorišča, ki je tako že lepo zapolnjeno.
Omana poznamo predvsem po njegovih z ontološkostjo in metafiziko (do katere pride prek fizike, tudi grobe) zaznamovanih umetninah, ki hkrati pričajo o minljivosti in brezčasnosti človeških bitij, o arhaični trdoživosti ali zgolj nekdanjosti njihovega žitja. Gre za razmišljujočega, poduhovljenega ustvarjalca, snovalca, tvorca, ki se predano in zavezujoče sooča z bivanjskimi vprašanji, med ustvarjanjem kontemplira in z rezultati to omogoča tudi gledalcu.
Plastenje in nanosi snovnega in duhovnega, na katere naletimo na njegovih mešanih tehnikah, se oblikujejo v bolj ali manj prepoznavne in izrazite figure na prepihu časov, o katerih se zdi, da pričajo predvsem o človeški končnosti, trpki določenosti. Kar zadeva slednjo, gotovo ne gre spregledati dejstva, da je Oman, kot narodno zavedni koroški Slovenec, skusil več, kot bi si kdorkoli želel. To ga je gotovo zaznamovalo in, skupaj z njegovim bazičnim humanizmom, pomembno intoniralo njegovo ustvarjalnost.
Odslikava človeške kalvarije
Osrednje mesto na retrospektivi zavzemajo dela iz temeljnega, obsežnega ciklusa Ecce homo in Piranski križev pot iz cerkve na Plešivcu, s katerim je avtor leta 1991 izrazil odpor in prizadetost ob vojnih dogodkih na območju nekdanje Jugoslavije. Te mešane tehnike na lesu delujejo kot odslikava človeške kalvarije brez obeta odrešitve, ki jo sicer formalno nakazuje modrina zadnje, štirinajste postaje, a zdi se, da res zgolj formalno, ker se to za križev pot pač spodobi.
Oman je ustvaril obsežen opus del za javne prostore, med katerimi prevladujejo sakralni in mrliške vežice. Zanimivo je, da njegove umetnine v bistvu sploh nimajo verskega pridiha, da gre v najboljšem primeru za zelo »profano«, v zemeljskem zakoreninjeno korespondiranje s presežnostjo. Vrste njegovih razpraskanih, včasih izpraskanih, le delno definiranih in izoblikovanih figur prej delujejo kot sprevodi očakov, molčečih prapostav, davnega občestva, ki priča o navzočnosti in (ne)minljivosti rodov, zgodovine, o žitju in preminevanju vsega in vseh.
Dela iz stekla
Kar zadeva tovrstno tematiko, se zdijo posebej pomembna dela iz stekla – na razstavi je fizično prisotno eno, v jantarni barvi, ostala vidimo na reprodukcijah. Pri teh značilna figuralika učinkuje na drugi, subtilnejši, bolj eterični ravni. Svetloba, ki jih preseva, ožarja, ta dela povzdigne, v očeh vernika najbrž z lahkoto sugerira vnebovzetje, naredi razliko med ujetostjo in osvoboditvijo postav.
Umetnikov kolorit je sicer – skladno s tematiko pač – precej zadržano monoton, a retrospektiva lepo pokaže, da je to le ena avtorjeva plat. Drugo razkrivajo živobarvna dela, spočeta pod vplivom toplega zavetja Mediterana, ki mu je očitno zelo ljub, ali na potovanjih v daljne dežele (skoraj anekdotično se zdi, da je obiskal tudi Oman, državo, svojo soimenjakinjo). Ob teh značilno trpkost očitno izpodrineta življenjska radost in odprtost ob srečevanjih z drugačnimi kulturami.
Avtorjevo zavzemanje za dvojezičnost v rodni deželi odraža razstavljena prostorsko-zvočna instalacija, v katero je vključeno njegovo izgovarjanje več kot devetstotih dvojezičnih krajevnih imen. To delo obenem priča o ideološkem spreminjanju identitete prostora in postavlja vprašanja o identiteti nasploh. Jezikovno raznovrstnost zagotavlja tudi nemško-slovensko-angleški katalog retrospektive, ki ga je izdal celovški Muzej moderne umetnosti Koroške.
