Tiskane izdaje
Galerija Božidarja Jakca v Kostanjevici na Dolenjskem je v lapidariju pripravila razstavo insceniranih (vključenih v ambient) fotografij Eve Petrič s precej skrivnostnim naslovom 4 delci/ 4 Particles. Še bolj skrivnostna pa je razlaga same umetnice, češ da gre za razstavo štirih delcev mitohondrijske Eve.
Kaj bi to pomenilo v nekoliko bolj razumljivem jeziku? Mitohondrijska Eva se v človeški genetiki nanaša na najstarejšo skupno prednico (MRCA) sodobnega človeka v nepretrgani liniji po materini strani. Po dognanjih genetike je živela pred približno 150 tisoč leti, verjetno v Vzhodni Afriki. Eva Petrič govori o »citozinu, gvaninu, timinu in adeninu kot štirih beljakovinah mitohondrijske Eve ...«
Štirje nukleotidi (osnovni gradniki nukleinskih kislin DNK in RNK) v genetski abecedi življenja v neskončnih zaporedjih pišejo zgodbo človeškega genoma ... Petričeva se zaveda, da naš obstoj ni statičen, ampak se nenehno spreminja. Evo Petrič v umetnosti vedno bolj zanimata izvor – razvoj in ustroj človeka.
Opazuje najnovejše znanstvene teze, češ da sta DNK in RNK – kot kažejo najnovejše analize meteoritov – verjetno zunajzemeljskega izvora in ne le vezani in usmerjeni na Zemljo. S tem pa se, tako v znanosti kot v umenosti, odpira nova perspektiva; ne več omejevanja človeka na Zemljo kot doslej še edini planet našega bivanja.
Eva Petrič v svojih fotografijah nakazuje možnost nekega prenosa zemeljskega bivanja, zlasti s pomočjo avtoportretnih del, preko lebdenja ali plavanja v vesolju ter z razgradnjo perspektiv, v neko novo in še neznano razsežnost, v kateri se bo verjetno kmalu, s pomočjo satelitov, ki potujejo v globino vesolja že desetletja, in medicinskih raziskav odkrilo marsikaj, kar bo človeka samega postavilo v kontekst vesolja kot »širše človekove domovine«.
Čez sto let bo genom z vsemi neznankami morda razrešen in morda bodo ljudje na Marsu že imeli prvo osnovno šolo! Ampak tam bodo otroke učili: »Nekoč je bila Zemlja in vsi ludje so tam živeli srečno ter se imeli radi!«
Eva Petrič hote sprejema znanost kot enega izmed pogojev najnovejše umetnosti, zato so ji vrata predvsem v lastno raziskovanje odprta, saj vidi sebe tako kot raziskovalni kot umetniški objekt in subjekt hkrati. S tem pa sprejema stoletja dolge in v svojem času aktualne umetniške principe: biti in ustvarjati v svojem času!
Razstavo je pripravila kustosinja Barbara Rupel in jo prilagodila prostorom novega lapidarija v kostanjeviškem gradu. Iz njenega opažanja Eve Petrič na tej razstavi naj omenimo ugotovitev, da je za iztočnico vsakega delca (izmed štirih) posebej izbrala fotografijo, »kjer je njena lastna podoba bodisi multiplicirana, se deli na dve polovici, se razblinja ali pa prehaja v druga bitja.
V ospredje svoje pripovedi postavlja lastno eksistenco v perspektivi introspekcije, medtem ko s pojavnostjo svojega telesa v specifičnih stanjih in okoljih izpostavlja transformativno naravo lastne identitete.«
