Tiskane izdaje
Za Hansa Ulricha Obrista, globalno aktivnega kustosa, ki je v tukajšnjem prostoru znan predvsem zaradi 24. Grafičnega bienala, v okviru katerega je z Gregorjem Podnarjem leta 2001 pripravil projekt Informacija – dezinformacija, je današnji dan gotovo lep. Na najodmevnejši vsakoletni lestvici najvplivnejših vipovcev sveta umetnosti je znova pometel s konkurenco.
Lestvica z oznako Power 100 (Močnih 100) ki jo oktobra tradicionalno priobči londonska revija ArtReview, predstavlja za direktorje muzejev, kustose, umetnike in druge, ki si režejo kruh na področju vizualnih umetnosti, nekaj takega, kar predstavljajo lestvice WTA, Forbesa ali Fife za tenisače, milijarderje in nogometaše.
V Londonu letno prečešejo premike na vodilnih položajih osrednjih muzejev in drugih institucij, omrežja galeristov, zbiralcev in investitorjev v umetnostni trg, seveda pa tudi premike pri statusu tistih umetnikov, ki si uspejo izkrčiti največ pozornosti na trgu, v razstaviščih in medijih.
Tako lestvica, na katero sta se iz Slovenije v preteklosti že prebila Podnar in Slavoj Žižek (letos iz Slovenije znova nihče), odraža (vsaj) dva nasprotujoča si pola: po eni strani skupino globalno angažiranih kustosov in preprodajalcev umetnosti, ki imajo odprta vrata v svet najbogatejše elite, na dugi strani pa zastopnike politično angažiranih umetniških idej in aktivizma z občutkom za vprašanja družbe.
Prisoten vsepovsod
Švicar Obrist, že dolgo »težkokategornik« med kustosi, ki je z MGLC sodeloval tudi pri razstavi Leona Goluba leta 2003, že pred tem, v sezoni 1998, pa z Galerijo Škuc pri projektu Do it, je na ArtReviewjevi lestvici slavil že leta 2009, nazadnje pa si lani z Julio Peyton-Jones, s katero sta vodila Serpentine Galleries v Londonu, razdelil četrto mesto.
Letos je redakcijo revije prepričal v solo vlogi, saj je Peyton-Jonesova galerije v londonskih Kraljevih parkih že zapustila, pri čemer pa zapišejo, da podatek o Obristovem stalnem angažmaju o njem niti ne pove veliko. Nobena posamezna ustanova namreč ne more računati na njegov poln angažma.
S predavanji in intervjuji je prisoten na domala vseh pomembnih umetnostnih prireditvah na planetu, znan je po posnetkih pogovorov z umetniki, katerih dolžina sega v tisoče in tisoče ur, s svojimi projekti pa dokazuje, da so Instagram, Twitter ali Periscope orodja, ki so mu skoraj pomembnejša od razstavišč. Umetniška dela krožijo po umetnostnem trgu, zahvaljujoč Obristu, njegovim sodelavcem in učencem pa umetniške ideje krožijo po svetu v najširšem smislu, zapišejo pri ArtReviewuju.
Na drugo mesto so letos postavili lani šele šestnajstega Adama Szymczyka, poljskega umetniškega direktorja prihajajoče Documente 14, ki bo prihodnje leto aprila stekla v Atenah in šele zatem, junija, s tradicionalno stodnevno razstavo v matičnem Kasslu, na tretjem pa sta lanska zmagovalca, galerista Iwan ter Manuela Wirth, ki sta se iz Züricha oziroma domovine, ki je z Art Baslom, bankami, pomembnimi umetnostnimi institucijami in brezcarinskimi conami s skladišči neštetih umetnin eno obljubljenih okolij trgovcev z umetnostjo, razširila v London, New York, Los Angeles in nazadnje Somerset.
Galerista zasedata tudi četrto in šesto mesto, namreč Američan z nemškim rojstnim listom David Zwirner, ki je bil lani tretji, in armensko-ameriški »morski pes umetnostnega trga« ter starosta na tem področju Larry Gagosian, ki je bil lani prav tako šesti, vmes, na peto pozicijo, pa je ArtReview postavil odhajajočega legendarnega direktorja Galerij Tate Nicolasa Seroto, predlanskega zmagovalca lestvice, in novo direktorico Tate Modern Frances Morris. Kljub temu, da se je Tate Modern letos razširila z ambicioznim objektom Switch House arhitekturnega biroja Herzog & de Meuron, sta »zgolj« obdržala lansko peto pozicijo.
Muzealec, Adam D. Weinberg, ki vodi Muzej ameriške umetnosti Whitney, zaseda tudi osmo mesto, sicer pa »klini« proti dnu deseterice naposled pripadajo umetnikom. Sedma je lani osemnajsta Nemka Hito Steyerl, kar pomeni, da je moško konkurenco znova premagala dama, kar je ponovitev dosežka Marine Abramović izpred dveh let, ko je bila ta s petim mestom najvišje uvrščeno umetniško ime.
Zimzelena srbska zvezdnica se je sicer morala ArtReviewju letos grenko zameriti. Lani je bila še sedma, letos so jo potisnili globoko na 46. mesto, pri čemer omenjajo tudi zanjo neugoden izid tožbe nekdanjega partnerja in naturaliziranega Ljubljančana Ulaya zaradi avtorskih pravic.
Moška umetnika, Nemec Wolfgang Tillmans in omniprezentni Kitajec Ai Weiwei, se morata letos zadovoljiti z devetim in desetim mestom, sicer pa med stoterico izstopajo še relativno nizko, le 17. mesto novopečene umetniške direktorice prihajajočega Beneškega bienala Christine Macel, 20. mesto njenega predhodnika Okwuija Enwezorja, zdrs Jeffa Koonsa, ki ga revija označuje za omniprezentnega neoliberalnega popartista ter »Balloon Dog miljonarja«, z lanskega 14. na 30. mesto, kaže pa tudi, da so v Katarju zavezali malho pri nakupu umetnin z astronomskimi cenami.
Zmagovalke lestvice iz leta 2013, modrokrvne Al Majase bint Hamad bin Kalifa Al Tani, katere letni proračun na umetnostne nakupe so tedaj ocenili na milijardo ameriških dolarjev, letos med stoterico sploh ni, iz arabskega sveta pa 40. mesto zaseda le njena kolegica, šejkinja Hoor Al-Qasimi iz Združenih arabskih emiratov, kjer vodi enega tamkajšnjih umetniških bienalov.
