Strahovi Paule Rego

Umetniški svet slikarke, ki se je rodila na Portugalskem, a že od mladosti živi na Otoku: strahovi odbijajo, a privlačijo hkrati

pet, 17.03.2017, 21:00

Že kot mladenka se ni pustila krotiti, omejevati in zamejiti, zato je takrat nesvobodno Portugalsko povezala s svetovljanskim Londonom. Nemirni duhovi pogosto zbežijo iz okolij, ki dušijo; danes 82-letna Paula Rego se je slikarsko formirala in osvobodila na Otoku, a je v sebi še naprej nosila zgodbe prekrasne domovine. Rodna folklora v najbolj plemenitem pomenu besede jo je zaznamovala za vedno – in zato je postala velika umetnica, spoštovana slikarka, ki jo zdaj občudujejo tako na Otoku kot tudi Portugalci ter še drugi. Njen likovni svet, poln tudi živali, je kot pravljica, nič kaj ljubka pripovedka, ampak taka z nemalo groze. 


Ko smo pred sedmimi leti živeli v Cascaisu nedaleč od Lizbone, je bil naš redni postanek bližnja Casa das Histórias Paula Rego. Odprli so jo bili slabo leto poprej, pritegovala nas je z razstavljenimi deli umetnice, ki že od leta 1951 živi v Londonu, z občasnimi filmskimi projekcijami in redno smo hodili v tamkajšnjo kavarno, ki se odpira na prostrano zelenico. Zunanjost hiše je zanimivo razgibana, zgradba opečnate barve, pod katero se je podpisal znani portugalski arhitekt Eduardo Souto de Moura in do katere vodi pot, deluje, kakor bi jo nekdo odložil na nežno zeleno podlago. Zelena je, seveda, barva Portugalske in rdečo imajo prav tako v zastavi.

V notranjosti, v »živalskem svetu« Paule Rego, kjer je še nemalo drugih nenavadnih kreatur, se otroka morda nista počutila najbolje, saj je v umetničinih upodobitvah ogromno srha, srhljive skrivenčenosti, groze, celo več: takrat triletna hči se je bala lutke prašiča (ali pa je bil morda zajec), postavljene v kot razstavne sobe. A nas to ni odvračalo, da se ne bi nenehno vračali v Caso že takrat in prav tako pozneje ob obiskih v Lizboni. Zanimivo se je spraševati, kaj se dogaja v glavi in duši umetnice, da slika na platna tako po svoje brutalen in temačen svet, kakršna je umetnost Paule Rego. Zdaj jo je razgalil njen sin Nick Willing, ki je za BBC naredil film Paula Rego, Secrets & Stories, dokumentarec o umetničinem življenju in delu, o njeni večni spremljevalki depresiji, iz katere se je poskušala izvleči s portretiranjem same sebe. Prikazal jo je zelo intimno kot mater, čeprav ni vedno znala biti mama. V njeno bližino je bilo težko, celo nemogoče, prava umetnost ne pripušča rada k sebi, niti lastnih otrok ne.

Paula Rego Foto: Reuters 

O leta 1935 v Lizboni rojeni umetnici je bilo posnetih že več filmov in znano je, da jo z vso obsedenostjo preganjajo demoni. Saj koga pa vsaj kdaj ne plašijo lastna občutja? A pri Pauli Rego, ki je Salazarjevi Portugalski zelo kmalu obrnila hrbet, se zdi, da strahovi še nekoliko bolj poudarjeno krepijo ustvarjalno silo, a hkrati jo krajšajo za splošnejše razpoloženje sreče. V nekem intervjuju je dejala, da slika zato, ker se boji: ves čas jo kljuva strah, tudi sveže jutro je nova bojazen. Zato poskuša z umetnostjo še ona splašiti strahove, naseljene v njej, naj je strah tudi njih.

Življenje ni vedno samo milostno, ne more biti, s Paulo Rego je bilo tudi zelo neusmiljeno, zdaj s filmom o svoji materi, slikarki, pripoveduje njen sin: govori o ljubezni, o ljubezenskih razmerjih, o spolnosti, o abortusih, ki jih je imela in so zato njen pogost tragični motiv, o strastnem razmerju s pokojnim možem Victorjem Willingom, prav tako slikarjem, ki je že dolgo nazaj pri šestdesetih umrl za multiplo sklerozo, pripoveduje o varanju, politiki, bankrotu, o družini, o depresiji, ki je Paulo Rega leta 2007 skoraj pokopala, a ji je, kot so Nicka Willinga citirali pri Guardianu, uspelo, da si je »izrisala pot iz nje«. Delo vedno blagodejno pomaga.

Umetnica – ki ima umetnost v sebi po materi, prav tako portugalski slikarki, medtem ko je bil oče inženir, delovno tesno povezan z Veliko Britanijo – se menda ničesar ne sramuje, z izjemo depresije. Samo ta jo navdaja s sramom, vse drugo je bilo sopotništvo, ki ga ves čas tudi slikarsko razgalja: iz njenih slik kričijo prestrašenost, samost, ohromelost, pomanjkanje samozaupanja, sramežljivost, nelagodja iz otroštva, spomini, fantazije in sanjarije. Travme spreminja v slikarstvo, mračna, kar pošastna občutja so postala pretresljiva podoba: podoba živali, otroka, odrasle ženske ali moškega. Včasih je bilo bolečine toliko, da se nekaterih svojih del menda sploh ne spomni, ne ve, kako so nastala, fizično je že bila prisotna, a njen duh je bil drugje. A zagotovo jih je porodilo trpljenje. Prav zato njena bitja kakor da iz ljubkih pravljic zabredejo v najbolj temačne čustvene pripovedke, njene slike pripovedujejo zgodbe, v njih je nemalo nasilja, krutosti, prevratnega humorja, veliko psihologije in povabil v psihoanalizo. Nekoč je dejala: terorju dajem obraz.

Umetnost Paule Rego Foto: Reuters  

Nick Willing je mater vprašal, ali lahko o njej posname film, pred dvema letoma, ko jih je imela osemdeset. Prej je bil prepričan, da bi ga grobo odpravila, tako kot ga kot otroka ni pustila v svoj umetniški atelje. Umaknjena v svoja svetova sta Paula Rego in Victor Willing redno sama ostajala v Londonu, otroke pa puščala pri starih starših na Portugalskem. Otroška občutja prisilne odmaknjenosti so bila huda, kot mati je bila redko fizično zraven, a tudi fizičnost ni vedno zagotavljala, da se je zavedala svojih treh otrok. Umetniška strast je vedno prevladala nad starševsko, tudi materinsko ljubeznijo, in bili so še drugi umiki vase: zaradi alkohola, drog. Paula Rego ni bila sebi nikoli zelo dobra prijateljica.

»Umetnost je raziskovanje svetov, po katerih ni hodil še nihče in od koder potem slikar, denimo, prinese sliko, tako, ki je bila dotlej povsem neznana, a jo vsi priznavajo za umetnost,« je sinu Nicku kot osemletnemu fantiču menda pojasnil Victor Willing. Umetnost ne nastane kar tako, mimogrede, ampak zahteva ustvarjalca kot celega človeka. Pogoj je intenzivnost, popoln posrk energije ... in zato so otroci Paule Rego, za katero je bila umetnost vedno na prvem mestu, menda pogosto še med skupnimi počitnicami na Portugalskem zaman trkali na vrata ateljeja. Nekoč je Nicku, kot je tudi povedal za Guardian, vendarle odprla, a šele ko ji je pod vrata potisnil risbico. Takrat je spoznal, da je očitno res umetnost tisto, kar zbližuje ljudi ...

Povezuje prav tako družbe, narode: Paula Rego je tradicionalno prepletene Britance in Portugalce še dodatno potegnila drug k drugemu. Njen umetniški svet po otroško vleče k sebi, nato lahko po odraslo tudi odbija, in vendarle privlači ... Zato kaže ob obisku v Lizboni oditi še v Cascais v Casa das Histórias Paula Rego. 

Prijavi sovražni govor