Šunga: Estetika sladostrastja meščanskega razreda

Japonska umetnost erotičnih lesorezov je do začetka marca na ogled v dunajskem Muzeju uporabnih umetnosti.

Objavljeno
20. februar 2017 11.18
Milan Ilić
Milan Ilić

Prizori nedvoumne spolnosti na japonskih lesorezih, poimenovanih šunga (»pomladne slike«), ki so jih umetniki ustvarjali od 17. do druge polovice 19. stoletja, so dolgo veljali za pornografijo. Te slike je bilo mogoče občudovati le na skrivaj, nikoli jih ni bilo mogoče videti­ na razstavah znanih muzejev ali galerij.

Zdaj ti lesorezi veljajo za vrhunsko umetnost, in to upravičeno. O tem se lahko prepričamo na razstavi Šunga: erotična umetnost iz Japonske, ki bo do 5. marca na ogled v dunajskem Muzeju uporabnih umetnosti (MAK).

»Šunga ima umetniško vrednost, ki se lahko kosa z najdragocenejšimi lesorezi, na katerih ni erotičnih motivov, temveč prizori, kot so, denimo, krajine,« je prepričan Christoph Thun-Hohenstein, direktor MAK. Zanj je nepojmljivo, da so morali ti japonski lesorezi čakati do drugega desetletja 21. stoletja, da so jih končno razstavili v najuglednejših umetniških muzejih po svetu.

Leta 2013 so pripravili veliko razstavo Šunga: spolnost in užitki v japonski umetnosti v Britanskem muzeju v Londonu, dve leti pozneje pa so tej umetnosti posvetili razstavo v tokijskem muzeju Eisei Bunko. Zdaj so ta izjemna umetniška dela na ogled v dunajskem MAK.

Dvojna stran iz knjige s štirinajstimi ilustracijami v lesorezu, ki jih je domnevno ustvaril Okumura Masanobu (1686−1764). Foto: Arhiv zasebne zbirke Leopold, Dunaj/MAK/Georg Mayer

Čas življenjske radosti

V začetku 17. stoletja je Japonski vladal Iejasu Tokugava, po katerem se imenuje obdobje Tokugava (tudi obdobje Edo), ki je trajalo od leta 1603 do 1868. To je bilo najdaljše obdobje miru v japonski zgodovini in čas kulturnega razcveta države, čeprav je bila Japonska odmaknjena od preostalega sveta in je oblast strogo nadzorovala tamkajšnje prebivalce. V tem obdobju so zgradili Tokio (Edo), zaradi česar se je občutno povečal meščanski razred. Pripadniki tega razreda niso imeli svojih osebnih gospodarjev, zato so se lahko posvečali različnim užitkom.

V obdobju Edo so cvetela gledališča noh in kabuki, razvijala se je moda, ljudje so uživali v književnosti … Vse to je vplivalo tudi na likovno umetnost, zlasti na dela, ki so prikazovala vsakdanje življenje. Pripadniki umetniške smeri ukijo-e (»slike sedanjega sveta«) so upodabljali vesele plati mestnega življenja, dogajanje v gledališčih in drugih prijetnih krajih Eda – današnjega Tokia.

Predel Tokia, poimenovan Jošivara, je v tistih časih postal središče spolnih in drugih užitkov, ki spadajo zraven. To je ostal do leta 1957, ko so na Japonskem prepovedali prostitucijo. Pa vendar je v tej četrti še danes največ »salonov za kopanje« oziroma »salonov za masažo« – tudi intimno. Ker po japonskih zakonih za prostitucijo velja zgolj vaginalni spolni odnos, ni skrivnost, da v teh javnih hišah ponujajo vse druge oblike seksa (manualni, oralni, analni …)

Užitek za sodelujoče in gledalce

»Povedala bom mami!« kriči deklica, ki na skrivaj opazuje dva odrasla med spolnim odnosom. To je le eden od smešnih prizorov iz Jošivare. Življenje in etika tega dela mesta sta bila navdih številnim takratnim umetnikom. Na dunajski razstavi se lahko prepričamo, da so imeli na Japonskem veliko bolj prizanesljiv odnos do likovnega upodabljanja spolnosti kot v Evropi.

Prikazovanje spolnih organov v umetnosti – od slikarstva do umetniške fotografije – ni nič nenavadnega. Vendar sta v Evropi junaštvo in vera dolga stoletja zatirala spolnost. Naslov slike Slikar in njegov model je bil pogosto izgovor za prikazovanje golega ženskega telesa.

V nasprotju s tem je bil zaigran spolni odnos dveh (ali več) udeležencev v tradiciji erotične umetnosti Vzhoda – od Indije in Kitajske do Japonske – moralno neobremenjena tema. Na teh slikah je redko videti nasilje, kot smo ga vajeni v Evropi, denimo, na slikah ugrabitve Sabink ali pri nekaterih drugih pogostih evropskih umetniških motivih. Za japonsko erotično umetnost je značilno tudi predimenzioniranje spolnih organov, in to tako moških kot ženskih, česar, na primer, ni mogoče zaslediti na kitajskih ali indijskih erotičnih slikah.

Po splošnih ocenah spada kar približno polovica del ukijo-e med šunge. Skoraj vsi najbolj znani umetniki ukijo-e so ustvarjali tudi erotične lesoreze. Lesorezi, ki so bili na Japonskem prepovedani, za prevladujočo evropsko moralo pa šokantni, dolgo niso bili zanimivi za lastnike pomembnih evropskih umetniških zbirk.

Dunajski MAK ima 4200 umetniških del ­ukijo-e, kar je ena največjih evropskih zbirk te japonske umetnosti, vendar je v njej samo en papirnati zvitek z lesorezi anonimnega avtorja iz druge polovice 17. stoletja. To je hkrati najstarejši razstavni predmet dunajske razstave.

Velika večina preostalih del, ki so na ogled na razstavi Šunga: erotična umetnost iz Japonske, prihaja iz čudovite zbirke dunajskega zbiratelja Rudolfa Leopolda (1925−2010). Zbirka je zdaj v lasti njegovega sina Dietharda, ki jo pridno dopolnjuje. Preostali razstavni predmeti so iz neke druge, prav tako dragocene dunajske zasebne zbirke.

Fantazija in poželenje

Razstava v MAK se začne z zgodnjo serijo trinajstih slik, v kateri je poleg naslovne strani še dvanajst slik, ki spremljajo mesece v letu. Za njimi so na vrsti dela, ki jih je ustvaril Suzuki Harunobu (okoli 1725−1770), slavni umetnik šunge.­ Harunobu je prvi prešel s črno-belih lesorezov na barvne. V njegovih slikah je mogoče videti povezavo med kitajsko poezijo in japonsko erotiko.

Predstavnik naslednje generacije je Kitagava Utamaro (okoli 1753−1806), čigar prizori so veliko bolj jasni od Harunobujevih zasanjanih prispodob. Utamaro prikazuje erotične prizore iz japonskih domov, lepoto žensk in negovanje telesa. Ta umetnik je močno vplival na francoske impresioniste. Njegovi grafični albumi so danes na trgu izredna redkost in so zelo dragi. V MAK si lahko ogledamo celotno Utamarojevo serijo Prebujanje poželenja.

Seveda so tukaj tudi dela slavnega Kacušike Hokusaia (1760−1849), ki se je proslavil s »36 pogledi na goro Fudži«, pa tudi z erotičnimi fantazijami, povezanimi z mitološkim svetom. Nekaj let po njegovi smrti (leta 1853) so ZDA prisilile Japonsko, da se je odprla zunanjemu svetu. Petnajst let pozneje je nastala revolucija in začelo se je obdobje Meidži (1868−1912). To so bila leta pospešene modernizacije ­Japonske.

V zadnjih desetletjih 19. stoletja je s prodorom fotografije umetnost šunga izgubljala pomen. Erotični lesorezi so izgubili vlogo množičnega medija. Moderno reinterpretacijo umetnosti ukijo-e je z barvnimi lesorezi, na katerih je upodabljal aktualne teme, vključno z žensko lepoto, izpeljal Hašiguči Gojo (1880−1921), pobudnik nove likovne smeri, poimenovane šinhanga.

V zadnjih nekaj desetletjih se je po slikah šunga v delu svojega umetniškega opusa zgledoval sloviti japonski fotograf Nobujoši Araki. In prav z Arakijevimi deli se konča razstava Šunga: erotična umetnost iz Japonske v MAK.

Visoka umetnost erotike se danes sooča s prezasičenostjo, saj so slike golih teles in spolnih odnosov dostopne že z enim samim dotikom različnih digitalnih naprav. V povsod prisotni industriji seksa se obračajo ogromne vsote denarja, vendar pri tem ne gre za erotično fantazijo, temveč za golo pornografijo.

»Japonske 'pomladne slike' kažejo, da sta erotična privlačnost in razi­grana želja po eksperimentiranju pomemben temelj kakovostnega življenja. Šunga je popolno nasprotje banalnosti in preračunljivosti digitalnih seksualnih slik,« je poudaril Christoph Thun-Hohenstein. Direktor MAK je prepričan, da je skrajni čas, da se posvetimo novemu pogledu na erotiko, saj je to eden izmed najpomembnejših vidikov človeškega obstoja.