Tiskane izdaje
Že dolgo velja za pomembnega poznavalca sodobne umetnosti. Bil je sokustos tukajšnje Manifeste v Ljubljani leta 2000, Slovenci se ga radi spominjamo tudi kot umetniškega direktorja 50. izdaje Beneškega bienala leta 2003.
Tedaj se je monopolni vlogi na bienalu odpovedal in k ustvarjanju povabil skupino sokustosov, med njimi Igorja Zabela (na tedanji bienale je podobno kot na letošnjega prodrlo kar nekaj slovenskih umetnikov).
Zdaj je sodobno umetnost pospremil dobesedno do stranišča. Francesco Bonami se je v javnost vrnil z novo knjigo Umetnost v stranišču; od Duchampa do Cattelana (L'arte nel cesso; Da Duchamp a Cattelan), ki jo je v petek predstavil v osrednjem rimskem muzeju sodobne umetnosti Maxxi, v njej pa zapisal besede, ki jih marsikateri kustos sodobne umetnosti prej ali slej ne bo vzel za svoje.
Umetnost se mora vrniti k nedolžnosti in genialnosti
Bonami je prepričan, da je sodobna sodobnost na poti iz provokacije v provokacijo izčrpala lastno moč presenečanja. Da bi znova postala uporabna, se mora vrniti k iznajdevanju in pripovedovanju zgodb, k tistemu esencialnemu koktajlu nedolžnosti in genialnosti, ki predstavlja temelj človeške ustvarjalnosti.
Ideje, ki se porajajo z namenom, da bi bile revolucionarnejše od drugih, umetnosti več ne zadoščajo, meni, kot izdaja že naslov njegove knjige, pa si je za njen okvir izbral stoletje umetnosti v času med nastankom znamenite Fontane, prekucnjenega dadaističnega pisoarja Marcela Duchampa iz leta 1917, ki je pomen umetnosti iz sveta predmetov prestavil v svet idej, in razvpite straniščne školjke iz suhega zlata, ki jo je Maurizio Cattelan lani postavil na enem stranišč newyorškega muzeja Guggenheim.
Seveda jo je bilo mogoče tudi uporabiti, kar v tem primeru ni veljalo za vandalizem. Do česa je sto let po avantgardni Duchampovi Fontani prišla sodobna umetnost? Do stranišča iz 18-karatnega zlata, do lastnega konca, meni Bonami. Čas je, da prostor odstopi nečemu novemu.
