Tiskane izdaje
Na Slovenskem je vse manj starodavnih nebetonskih kozolcev. Veliko pa jih je na slikah, kamor jih je po impresionistih in drugih umetnikih v bogatem ustvarjalnem življenju največ naselila slikarka, rojena 6. aprila pred sto leti kot Vida Lojk in umrla leta 2001 kot Vida Fakin.
Vsestransko kulturno izobražena ter duhovno prefinjena in ljubeča ustvarjalka kozolcev v svojih umetninah ni le shranila, marveč jih je v njih dvignila z Zemlje na nebo, kot bi jih hotela pridružiti duhovom nekdanjih bitij.
Ko na nebu plahutajo, plešejo ali lebdijo, iščejo svoj dokončni kozmični življenjski prostor in večnostni smisel, pri tem pa so povzdignjeni in ne pahnjeni v smrt. Iztrgani iz tal so tudi v zraku povezani s fragmenti cvetočih njiv ali celo hribov in gora, ki z arabesknimi vzorci povzemajo umetnici nadvse ljubo lepoto narave in slikarkine z njo povezane mladostne idile.
V tem je njena umetnost v bistvu romantična in nostalgična, a tudi izrazito vizijska. V njej dominira naraščajoče spoznanje o ogroženosti življenja na Zemlji, ki jo je slikarka z zaskrbljenimi duhovnimi očmi ugledala kot opustošeno puščavo s kraterskimi znanilci apokalipse. V zavest o izginjanju idealnega sveta je zajeto tudi njeno melanholično občutenje minevanja vsega na svetu.
Svečenica kozolca
Kozolec se je v ustvarjalno zgodbo Vide Fakin po vojni, ko je po študiju germanistike končala ljubljansko likovno akademijo, sprva naselil kot likovni problem, saj je lahko vanj, ko ga je slikala še na zemlji, projicirala svoje in za svoj čas odločilne težnje po odmiku od realizma, po ploskovitosti oblik in sprostitvi barv od sprijetosti s telesnostnimi predmeti. Zato je njihovo čelno ali vzdolžno konstrukcijo spremenila v likovno mrežo, skozi katero mozaično utripajo osvobojene barve.
V tem duhu je zasnovala tudi najznačilnejše avtoportrete, ki pričajo o njenem prvinskem odnosu do sonca, tako kot tudi mnogoglasni motivi značilnih sončnic. Zatem se je njeni prevladujoči rumeno-zeleni barvni skali pridružila zamolkla ubranost večerne modrine, a tudi v večerni zarji plamtečega ognja. Prav v tem subtilno premišljenem ravnanju z barvo se najbolj razkrivata slikarkina estetska prefinjenost pa tudi nič manj izstopajoča izraznost, tako zasanjana zamolklost kot pridušen krik.
Umetnica je sčasoma postala pravcata svečenica kozolca, a brez folklorističnih vzgibov ali primesi, kajti v njem je razbrala duhovno prepoznavno znamenje slovenske zemlje, osrednjo simbolno emanacijo našega slikarstva in svojo najbolj intimno življenjsko privrženost in vrednoto, ki jo je spremenila v fantastičen onstranski privid.
Fantastika žalujočega Pana
Svojo motiviko je sproščeno izsanjala v notranjo resničnost in jo do vrha napolnila z barvnimi odtenki čustvenega doživljanja. Svoje življenjske čustvene pretrese, s katerimi ji ni bilo prizaneseno, je v ritmu vznemirjenih kozolcev in dinamiki z njimi spete pokrajine izjemoma prepesnila v fantastiko žalujočega Pana.
Frfotanje polj, ki se vijugajo in utripajo ob kozolcih kot krila metuljev, je dojela kot razmah hkrati njihove in svoje plesne draperije, saj je na prizorišče neba v odrsko-baletnem zamahu slikarsko koreografirala tudi lastno plesno zamaknjenost ter svoj ljubeči odnos do gledališča. Z vsem tem je v razgibane umetnine izročala sámo sebe, kot bi z zavzetim slikanjem odreševala ne le lepote izginjajočega sveta, marveč vsaj toliko tudi lastno dušo.
Ustvarjalna individualnost Vide Fakin se začne z rojstvom njenih kozolcev in izpolni z njihovim vnebovzetjem. V nekaj zadnjih delih je umetnica prerodila v mistično utripajoč privid tudi svojo zemeljsko panoramo. Hribovito pokrajino pod polno luno, brez nekdanjih kraterjev, je posula s srčnimi ognji, kot bi z njimi prižgala kresove upanja in tako v pravljično skrivnostnem sijaju morda zasanjala srečo življenja že na Zemlji, kjer nas odrešuje le svetloba ustvarjalnega srca.
