Tiskane izdaje
Odlična novica izpred dveh tednov je bila, da bomo Slovenci na selektorski razstavi prihajajočega 57. Beneškega bienala po dolgem času imeli tri protagoniste: skupino OHO, njenega zastavonošo Marka Pogačnika in Vadima Fiškina. Kaj pa drugi? Objavljamo izbor mednarodnih projektov nekaterih tukajšnjih umetnikov, ki so prepričali beli svet.
O morebitnih sodelovanjih katerega izmed tukajšnjih umetnikov na letošnji Documenti 14 v Kasslu ali 5. kiparski razstavi Skulptur Projekte v Münstru – obeh nemških razstavah, ki skupaj z Beneškim bienalom sestavljata trojček najpomembnejših razstav in se v sezonah s sedmico na zadnjem mestu letnice tudi časovno ujamejo –, kuloarji za zdaj molčijo, na koledarjih posameznih pomembnih razstavišč pa lahko že zasledimo odmevne nastope tukajšnjih avtorjev.
Putrih v Fundaciji Prada
V Cisterni v Milanu, delu stoletnega industrijskega kompleksa nekdanje tovarne alkohola v četrti Largo Isarco, v kateri je pred stoletjem nastajal brandy Cavallino Rosso, »Rdeči konjiček«, od predlanske prenove arhitekta Rema Koolhaasa pa si je v njej mogoče ogledati umetniško zbirko elitne Fundacije Prada in slediti njenemu razstavnemu programu, se je pred kratkim iztekel slovenski in hkrati uvodni prispevek k novi seriji Slight Agitation, ki ga je podpisal kipar Tobias Putrih.
Naziv serije, ki jo namenjajo site specific projektom, lahko razumemo kot Rahla razburkanost, izhaja pa iz oznake »une légère agitation«, s katero je francoski zgodovinar Fernand Braudel označil plimovanje Sredozemskega morja. Putrih, znan po instalacijah in objektih, često sofisticiranih arhitekturnih prototipih iz minljivih materialov, s katerimi obravnava utopije ter razne reference iz preteklosti in sodobnosti, je v njej predstavil tri projekte na teme igre, emancipacije in politike.
V prvem ambientu svojevrsten teater, namenjen ustvarjanju opek in interaktivni igri z njimi, v drugem »slepo sobo«, v kateri so obiskovalci skrite objekte odkrivali s tipom, v tretji pa labirint, ki ga je bilo prav tako mogoče interaktivno preoblikovati.
Bernard v Madridu
Sijajnega prodora v mednarodni prostor je letos deležna umetnost klasika nove podobe Emerika Bernarda. Njegova retrospektiva ostaja do 2. aprila na ogled v madridskem Circulu De Bellas Artes, kjer so jo odprli hkrati z razstavo risb Francisa Bacona, tistih iz zbirke njegovega intimnega prijatelja Cristiana Lovatellija Ravarina, ki so v preteklosti dvigovale veliko prahu z debato o avtentičnosti, saj Bacon nikoli ni veljal za risarja.
Bernard v okviru centra, v katerem deluje tudi Slovenka Lidija Šircelj, razstavlja v Picassovi dvorani, in sicer presek del iz celotnega dosedanjega opusa. Za prihodnjo sezono napovedujejo še njegovo razstavo v elitnem Musée d'art moderne et contemporain v francoskem St. Etiennu, po besedah kustosa projekta Andreja Medveda pa se dogovarjajo tudi za končno predstavitev na domačih geografskih koordinatah, kjer so od slikarjeve obsežne pregledne razstave v Moderni galeriji in Obalnih galerijah v sezoni 1988 minila že skoraj tri desetletja.
Madridčani, obiskovalci Musea Nacional Centro de Arte Reina Sofìa v Madridu, bodo v osrednji poletni razstavni sezoni deležni tudi predstavitve enega tistih ključnih segmentov tukajšnje umetnosti, ki so se porajali vzporedno z Bernardovo umetnostjo.
NSK od New Yorka do Benetk
Zatem ko je razstava NSK od Kapitala do kapitala; Neue Slowenische Kunst – dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije po tukajšnji premieri v sezoni 2015 lani odpotovala v Van Abbemuseum v nizozemskem Eidhovnu in zatem moskovski Muzej sodobne umetnosti Garage, nakar so jo ob inventuri lanskega leta pri newyorški spletni reviji Hyperallergic uvrstili v petnajsterico najboljših razstav leta, bo 27. junija pristala tudi v tem osrednjem madridskem muzeju moderne in sodobne umetnosti. Na ogled bo do 30. oktobra.
Država NSK, država brez teritorija, ki šteje že okoli 15.000 državljanov, se pravkar – do 25. marca – predstavlja v The James Gallery v New Yorku, in sicer s projektom NSK državna umetnost: New York, Nemogoča vritev, v okviru katerega predstavljajo dela deveterice umetnikov in imetnikov potnih listov te države: Marine Abramović in Ulaya, Yael Bartana, Danice Dakić, Pabla Helguere, Ištvana Išta Huzjana, Albana Muje, Nebojše Šerića-Shobe in že pokojnega Mladena Stilinovića.
Newyorški projekt uvaja tudi osrednjo letošnjo predstavitev kolektiva mednarodnemu prostoru, in sicer v času 57. Beneškega bienala. 11. maja, v času vernisažev pred odprtjem bienala, ki bo javnosti odprl vrata dva dni zatem, bo Slavoj Žižek s predavanjem v beneški palači Ca’tron odprl paviljon NSK države z naslovom An Apology for Modernity (Opravičilo za modernost), katerega komisarji so skupina Irwin, kuratorja pa Zdenka Badovinac in Charles Esche.
Paviljon države v času bo koeksistiral ob paviljonih realnih držav in razpiral vprašanja definicije države, državljanstva, zgodovine, identitete in migracij, izpostavil pa bo tudi teme skupne kulturne in politične zgodovine ter novih skupnostih onkraj fragmentiranja sveta in aktualnih antagonizmov. NSK se bo s tem projektom od 17. maja dalje predstavljal tudi na dunajskih Slavnostnih tednih.
Prodor berlinsko-ljubljanske galerije
V napovedih 57. Beneškega bienala je zelo opazen prodor uspel tudi berlinsko-ljubljanski Galeriji Gregor Pondar. Pristala je med deseterico galerij, ki zastopajo največ tistih umetnikov, ki so prepričali umetniško direktorico Christine Macel in bodo prisotni na osrednji selektorski razstavi.
Gregor Podnar med temi že vrsto let zastopa našega Vadima Fiškina, ki se bo v njegovi berlinski galeriji predvidoma junija predstavil tudi samostojno, Nemko Irmo Blank in Madžara Attila Csörga, sicer pa je znova navzoč tudi na pred tednom dni objavljenem seznamu 291 galerij iz 34 držav, ki bodo med 15. in 18. junijem sodelovale na vsakoletni meki umetnostnega trga, na sejmu ArtBasel.
V Nemčiji se z obsežno razstavo v Kunsthalle v Ravensburgu predstavlja Uroš Weinberger, slikar in glasbenik, znan kot kitarist zasedbe Moveknowledgement z vokalistom N'tokom, ki v svojih delih raziskuje medijski svet in podobe ter njihov družbeni vpliv.
V glavnem slika značilno figuralno, a se ne uvršča v kak konkreten zgodovinski slikarski slog, znan je tudi po instalacijah s pisanimi cevmi, s katerimi sooča ali povezuje svoje slike, Nemcem pa se predstavlja z zajetno Oazo zmešnjav, preglednim projektom, ki ga je sestavil iz dolge serije slik zajetnih dimenzij in risb. Kaže, da je lepo navdušil, razstavo so zaradi zanimanja podaljšali, namesto do prvotno zamišljenega 17. februarja ostaja na ogled do 3. marca.
Nagrajena Jasmina Cibic
Pohvalno hiperaktivna in prodorna ostaja tudi Jasmina Cibic, ki ima v na aktualnih straneh letošnjega rokovnika znova zapisana številna sodelovanja na skupinskih razstavah v Budimpešti, Istanbulu, Amsterdamu, Bonnu, Parizu, Londonu in še kje, pravkar pa se je iztekla njena predstavitev v Metropolitan Arts Centru v Belfastu, kjer se je predstavila kot prejemnica nagrade MAC International Ulster Bank Award za lansko leto.
Žirijo je prepričala z instalacijo Tear Down and Rebuild (Zruši in zgradi ponovno), zaključnim delom širšega projekta, v katerem ob instalacijah kombinira še film in performans, tema projekta pa je obravnavanje patriotizma, spektakla in sesutja ideologij ter držav. V tem projektu, denimo, nastopajo Graditelj nacije, Pragmatik, Konservativec in Umetnik/arhitekt.
Cibičeva je nagrado osvojila med 18 finalisti, znaša pa 20.000 funtov. Trenutno, do 8. aprila, se samostojno predstavlja še v Galeriji Zak Branicka v Berlinu pa tudi severneje, v okviru skupinske Pomladne razstave 2017 v razstavišču Kunsthal Charlottenborg v Københavnu.
Tam je do 11. marca na ogled prvi del njene filmske trilogije Nada: Dejanje I, ki ga označujejo za alegorijo pantomimskega baleta Čudežni Mandarin Béle Bartóka. K samostojni razstavi so jo povabili, ker je bila nagrajena na lanski izdaji te mednarodne razstave.
