Tiskane izdaje
Korpulentne dame v »lahkotnih oblačilih«, ki se upirajo gravitaciji in opazovalca slej ko prej spravijo v židano voljo, kmalu zatem podobno dobrodušna, izrezbarjena telesa anonimnežev, na drugi strani pa nezaželena telesa, zaradi katerih se zapreš izza žične ograje.
In kako ranjeno telo, vpeto v družbene norme. Nekje v tem razponu doživiš razstavo Telesnost v Mestni galeriji Ljubljana, ki nagovarja kot mozaik pristopov osmerice avtorjev k temi telesa s podpisom kustosa dr. Sarivala Sosiča.
Tema telesa je v zgodovini človeškega vizualnega izražanja stara toliko, kolikor je star likovni izraz. Toliko, kolikor je minilo tisočletij, odkar je človek prvič nanesel barve na lastno telo in zatem tatuje ali začel klesati »alter ege« v priročnih materialih in slikati po jamskih zidovih. Tema ostaja neiztrohnjena, v novejših avtorskih praksah tudi radikalna.
Jurij Kalan je iz obrazov in teles figur in figuric sestavil impresiven friz, ki objema celotno dvorano. Foto: Andrej Peunik
V Mestni galeriji Sosičev projekt – aktualna razstava sodi v serijo njegovih že realiziranih Fragmentov sreče v umetnosti in Primerov smeha v umetnosti – oža splošno temo telesa na telesnost, definirano kot »razvijanje telesa iz statičnega položaja ali forme v nekaj dinamičnega, dramatičnega, slikovitega in prožnega«. Rezultat je soočenje osmerice avtorskih praks, v katerih telesa nastopajo v vsakdanjih ali družbeno izpostavljenih kontekstih, mozaik imen, ki jih v taki kombinaciji na posamezni razstavi še nisi srečal.
Poplesavanje po platnih
Obiskovalca za uvod čaka soočenje z znanimi karikiranimi akti Kamile Volčanšek, damami z visokimi konfekcijskimi številkami, ki pa so v tem primeru odveč, saj gre za akte, ujete v konture in sestavljene le iz barvnih ploskev, kar jim daje značilno izčiščen izraz in aluzije na pop art.
Slikarkine ženske znova lahkotno lebdijo in poplesujejo po platnih, z aplikacijo vzorcev s tkanin so kdaj še dodatno prestavljene v kontekst ženskih stereotipov, nasprotni, moški pol pa v izboru predstavlja predvsem ležeča figura možakarja na eni strateško postavljenih slik. Ne veš, ali mož, ki leži pod golo črnko in nevihtnimi oblaki, le sanja svoje mokre sanje ali je žrtvovan temu izslikanemu ženskemu svetu.
Sledi Uroš Abram, vsestranski diplomant praške FAMU, ki je pred leti nastopal s sijajno avtorsko serijo Made in me (Narejeno v meni), dejansko izoblikovano v njegovem telesu. Camero obscuro si je »uredil« dobesedno v ustih in z njo portretiral ljudi iz okolice; fotografija bi težko bila še bolj telesna.
Tokrat se predstavlja kot fotograf Mladine, in sicer s podobami teles, ki so tu, pred vrati ali že med nami, a jih ne želimo. V seriji Mi, ki je predstavljena v obliki tiskov, prilepljenih na zid, kot bi šlo za letake, je sestavil fotografije beguncev na slovensko-hrvaški meji, obdanih s telesi v uniformah, znotraj teh situacij pa poiskal tudi trenutke izrazite humanosti. Fotograf vidi več kot običajni ljudje.
Iz realnega sveta sledi preskok v stop motion estetiko, kratki animirani film Ane Čigon Uporni duh, ki se dogaja na stičišču državne birokracije in identitete posameznika ter katerega tema je nujnost spolne opredelitve, pripadnost ženskemu ali moškemu spolu brez alternativ, pri čemer ga je avtorica prestavila v barvno pisano, vzporedno dimenzijo mačjega sveta.
Enako barvit svet je v naslednji dvorani pripravil Jurij Kalan, slikar, znan po karikiranih skupinskih portretih njegovih bližnjikov, po dobrohotnem, duhovitem beleženju intime, ki je ne manjka niti na njegovem tokratnem nastopu, na katerega se je pripravljal z dletom v roki.
V zadnjem obdobju veliko kipari v lesu in v sodobnost privlačno vrača stoletno umetniško ali tudi ljudsko tradicijo kreiranja pisanih lesenih soh. Tokrat se je nedvomno potrudil ter iz obrazov in teles figur in figuric sestavil impresiven friz, ki objema celotno dvorano, a seveda ni klasičen.
V njem se stiskajo najrazličnejši obrazi ljudi in kaka živalca, sodobni anonimneži, kak duhovnik ali ženske s pokrito glavo, pri katerih ne veš, ali gre za gotske plemkinje, nune ali ženske s hidžabom. Veš le, da si tovrstnih pokrival niso izmislile same, ampak so to storili moški.
Težave z Adamom in Evo
Fotograf Rajko Bizjak ima na področju upodabljanja teles za seboj dolgo kilometrino. Tokrat se predstavlja s serijo upodobitev ogromnih Sonc in mikroskopskih jajčec, predvsem pa z velikansko Evolucijo, citatom Michelangelovega Stvarjenja Adama iz Sikstinske kapele, v ozadju katerega sta, kot izveš na razstavi, tudi odnos do vesolja in matematika s svojo abstraktno simboliko, kar odraža operiranje s številoma pi in fi, ki določata dimenzije dela. Bizjakov Bog ima v komuniciranju z ljudmi nekaj več težav kot Michelangelov.
Za razliko od rimskega kolega je Bizjakov Adam že v trenutku kreacije v prijetni družbi Eve, namesto znamenite iskre med kazalcema Boga in njegove človeške stvaritve pa tu spregovori iztegnjeni sredinec, ki ga Adam kaže vsevišnjemu nebeščanu. Bizjakova prastarša sta tudi brez zaužitja prepovedanega sadu spoznanja samozadostna.
Tina Kolenik, polovica dua Eclipse, se predstavlja z znanim projektom Kri-nolina, fotografijo, na kateri erotični izraz lastnega golega telesa sooča z ogrodjem krinoline, zapolnjenim s krvjo, na ogled so tudi nekateri njeni drugi že predstavljeni projekti, novost pa je relikt njenega performansa z odprtja na temo Disneyjevih junakov, hišica z ustreznim inventarjem, ki je namerno tako kičasta, da te zaboli oko. Na performansu je v tem rožnatem Disneyjevem cesarstvu s soudeleženkami prepevala in se igrala, družbo pa jim je delal mož, odet le v tisto, kar ima vsak dojenček.
Samo se predstavlja s projektom Meso drevesa = Meso telesa, serijo podob na lesu, s katero se znova izraža z zanj značilno abstrahirano znakovnostjo, tokrat z aluzijo na strukturo mesa, mesene materije, žil, kit in krvi, Robert Černelč pa ob koncu razstave postreže z raziskovanjem strukture filma.
V Anatomiji Nosteratu, 1922 je razgradil strukturo gibljivih slik srhljivke F. W. Murnaua iz časa ekspresionizma. Njegove posamezne izseke predstavlja v kompoziciji ekranov, utripanje filmskih podob pa se izmenjuje z verbalnimi sporočili, kakršno je »Kri je življenje«.
