Tiskane izdaje
V ljubljanski Vodnikovi galeriji bo v četrtek odprtje razstave To je orožje!: angažirani strip XX. stoletja na Slovenskem z izborom tukajšnje devete umetnosti z njenega družbenokritičnega pola. V sodelovanju s kustosinjo Petjo Grafenauer ga podpisuje stripovski avtor in publicist Iztok Sitar.
Sitar že dolgo deluje kot stripar in ilustrator, pritegnile so ga še teorija, kritika in zgodovina stripa. Na to temo je izdal predvsem knjigo Zgodovina slovenskega stripa 1927–2007 in objavil niz drugih zapisov, zgodovino slovenskega stripa pa promovira tudi v mednarodnem prostoru.
»Razstava družbenokritičnega stripa prikaže zgodovinski razvoj stripa pri nas in oriše družbeno in politično življenje v različnih izsekih 20. stoletja,« je kratka obljuba organizatorjev njegove tokratne razstave o tem, kar bo mogoče videti v domačiji in prebrati v knjigi, ki bo izšla vzporedno.
Izbor bo širok, v njem bo, kar hitro zaznaš, ob štirideseterici možatih slovenskih striparjev ena sama samcata angažirana striparka. A ženski glasovi vsaj ob odprtju razstave ne bodo obmolknili. Na njem napovedujejo Kombinatke.
Je slovenski strip 20. stoletja dovolj angažiran?
Ne samo da je dovolj angažiran, ampak ne poznam primera v svetu, da bi se stripovska zgodovina nekega naroda začela z družbeno angažiranim, v bistvu ilegalnim protirežimskim stripom, kot se je zgodilo s Smrekarjevimi in Bambičevimi protostripi na Slovenskem. Smrekar se je na predvečer prve svetovne vojne norčeval iz nemškega nacionalizma, Bambič pa leta 1927 iz italijanskega fašizma. Od takrat se je družbenokritični strip kontinuirano pojavljal tako v »opozicijskih« časopisih, Pavlihu, Tribuni in Mladini, kot režimskih Delu in Dnevniku in se povsem enakovredno kosal s humorističnim in avanturističnim žanrom.
Hinko Smrekar: Črnovojnik.
Leta 1988 je izšel album Strip je orožje, vzemi ga v roke Branka Drekonje, naslov vašega projekta je To je orožje!. Koliko je bil slovenski strip minulega stoletja arzenal orožja, s katerim se je dalo rožljati? Kakšne sledi je pustil v družbi?
To ni moj projekt, ampak skupinski, saj smo ga naredili z Vodnikovo domačijo, ki je organizatorica razstave. Začelo se je s tekstom o stoletnici družbenokritičnega stripa 1914–2014, ki sem ga napisal za Likovne besede. Urednici Petji Grafenauer je bil všeč, pa mi je predlagala, da bi naredili razstavo, kar sem sprejel z obema rokama. Ker pa je galerija Vodnikove domačije premajhna za tako obsežno razstavo, smo jo razdelili na dva dela. V prvem je prikaz stripa v 20. stoletju, v drugem pa bodo dela po letu 2001. Tudi naslov je izbrala kustosinja Petja Grafenauer, in čeprav diši po Brechtu, je dejansko citat iz nekega stripa, ki je predstavljen tudi v katalogu.
Znameniti Titov »Ne!« Stalinu lahko parafraziram tudi kot »Ne, v Jugoslaviji bomo objavljali stripe!«, saj si je po sporu z informbirojem prej prepovedan proizvod imperialističnega Zahoda spet pridobil domovinsko pravico. Že leta 1950 se je v Pavlihu pojavil Gregor Tisiglavca Marjana Amaliettija z blago kritiko družbenopolitičnega življenja v socializmu, leta 1960 pa ga je zamenjal Jaka Sulc Milana Mavra v Dnevniku, ki je bil bolj radikalen in bi ga lahko imeli celo za prvega domačega oporečnika.
Turbulentno leto 1968 nam je poleg dolgih las, svobodne ljubezni in študentskih demonstracij prineslo underground, saj je takrat začel Kostja Gatnik risati v Pavlihu in Tribuni satirične stripe, s katerimi smo Slovenci prevzeli primat na zelo močni jugoslovanski sceni in se enakovredno kosali z Zahodom. Leta 1977 so izšli v izdaji Magna Purga, ki je takoj postala uspešnica in dosegla kultni status, stigmatizirani strip pa je postal polnopraven član socialistične kulture in umetnosti.
Marjan Amalietti: Gregor Tisiglavca.
Pa pri vašem delu? Ste imeli kdaj na podlagi odzivov na lastne objave občutek, da je strip orožje? Obravnavate teme samomora, pedofilije, šovinizma, spolnosti, politike, klerikalcev, zgodovine druge vojne. Ni, da ni ...
Strip sam seveda ne more spremeniti ničesar, lahko pa opozarja na napake. Seveda če ga kdo sploh bere, navadno pa ga tisti, ki jim je namenjen, ne. Naj v zvezi s tem povem anekdoto. Ko sem leta 1999 kratke protiklerikalne stripe, ki so pred tem izhajali v Mladini, objavil v knjižni obliki, sem pričakoval gorečo kritiko s cerkvene strani. Malo pred tem je namreč Cerkev silovito napadla skupino Strelnikoff zaradi satirične slike na ovitku plošče, in če so že zaradi ene nedolžne slike naredili tak halo, kaj bodo šele zaradi precej hujših slik v stripu, sem si mislil. Vendar se ni zgodilo popolnoma nič. Cerkev je ignorirala strip, jaz pa sem bil ob dobro reklamo.
Kdor molči, devetim odgovori, pravi pregovor. Ampak tisti kratek strip Afera v podganji fari z obratom vlog danes velja za vaše antološko delo, ne? Kar nekajkrat ste ga razstavili. Kak odziv nanj je vseeno moral biti?
Seveda so bili odzivi, vendar samo v, pogojno rečeno, levih medijih, v desnih pač ne. Če se vrnem na angažirani strip pri nas, je paradoksalno, da v socialistični Sloveniji skorajda ni bilo stripov, ki bi kritizirali Katoliško cerkev. Nekaj izvrstnih satir je v začetku sedemdesetih let narisal Kostja Gatnik, sicer pa do razpada Jugoslavije ni bilo antiklerikalnih stripov. Pravi bum je prišel šele z osamosvojitvijo Slovenije, ko je Cerkev postala gospodarska in politična sila z velikim družbenim vplivom.
Vaš izbor avtorjev je zelo širok. V njem najdemo tako, denimo, predstripovski in odkrito pornografski prispevek Hinka Smrekarja, kot, recimo, Kadilko slikarja Jurija Kalana, ki je komajda ustvaril kak strip. Kakšne kriterije o angažiranosti ste si zastavili pri izboru?
Trudil sem se izbrati najbolj zanimive avtorje in njihova dela, ne glede na obseg njihovega stripovskega opusa. Tako sem uvrstil v izbor tudi stripovsko slikanico Iveta Šubica kot zanimivost iz časov partizanskega tiska, čeprav se Šubic sicer ni ukvarjal s stripom, kar se mi zdi prava škoda, saj so nekatere njegove slikanice iz Pionirja in Pionirskega lista izrazito stripovske. Pa saj tudi Smrekar, Bambič ali Toboljevič, če omenim samo trojico pionirjev, niso ustvarili veliko več stripovskega kot denimo slikarja Jurij Kalan ali Andrej Savski. Razstavljena so dela enainštiridesetih avtorjev, v katalogu pa je predstavljenih še nekaj več. Nekaterih avtorjev namreč nismo mogli dobiti, nekateri niso hoteli sodelovati, vsi pa so omenjeni v tekstu.
Kostja Gatnik: Proletarec iz Magne Purge.
Se kdo ni strinjal s tem, da bi bil predstavljen kot angažirani stripovski avtor?
Da, en po mojem mnenju izrazito angažirani avtor se je odločil, da pač to ni, in ni dal svojih del na razstavo.
Torej bo kdo tudi angažiran, ne po svoji krivdi ... Slovenski strip 20. stoletja je v veliki večini strip druge polovice tega stoletja. Dr. Damir Globočnik je v svojem pregledu slovenske likovne satire zapisal, da prave politične karikature z domačo tematiko v desetletjih po drugi svetovni vojni skorajda ne moremo zaslediti. Notranjepolitične teme so bile prepovedane. Je bilo pri stripu bolje? Lahko navedete nekaj najboljših primerov pred stripi iz osemdesetih ali devetdesetih let?
Omenil sem že Gregorja Tisiglavco iz Pavliha, pa Jaka Sulca iz Dnevnika, v istem času je v Delu izhajal tudi Peter Mozolc Marjana Bregarja. To so trije najizrazitejši primeri. Sicer se res ne sliši veliko, a moramo vedeti, da so vsi trije satirični stripi izhajali celo desetletje, kar na koncu znese lepo število pasic. V sedemdesetih letih imamo Gatnikovo Magno Purgo, v začetku osemdesetih let, se pravi pred stripovskim bumom Mladininih avtorjev tretje generacije, pa so najbolj značilni primeri Habičevi Habotizmi v Mladini, ki so sicer zmes karikature in stripa, ter Mostiščarji Jerneja Rovška v Teleksu.
Kot zanimivost naj povem, da sta se tudi Miki Muster in Božo Kos v pustolovskih mladinskih stripih včasih lotevala angažiranih tem. Muster je v zgodbi Na Luno Zvitorepca in njegova tovariša poslal v objem ruskih medvedov, kar je sprožilo celo manjši diplomatski incident, saj so zaradi tega protestirali na sovjetski ambasadi v Beogradu. Poleg tega je narisal dve zgodbi o onesnaževanju okolja in varnosti na cesti, najboljši pa je strip Novogradnja, v katerem naturalistično prikaže gradnjo družinskih hiš v socializmu.
Kos pa se je v Kavboju Pipcu in Rdeči pesi zelo rad ponorčeval iz policajev, ki so v stripu še bolj neumni kot lopovi, pa že ti niso ravno bistri. V sicer otroške stripe je sem ter tja nevsiljivo vnesel tudi probleme onesnaževanja narave, alkoholizma, birokracije in podobne družbene anomalije.
Milan Maver: Jaka Sulc.
Kako je danes? Kako se kot scenarist in ustvarjalec stripov odločate sami? Bralci in uredniki, skratka trg, iščejo angažiranost?
Danes je družbenokritični strip v še večjem razmahu, kot je bil v preteklosti. Zelo hitro se odziva na aktualne politične dogodke. V času največje sirske krize smo dobili dve izvrstni deli, Pismo Adni Samire Kentrić in Supergo Neli Filipič in Damijana Stepančiča, ki vsako po svoje predstavita problem beguncev in obračunavata z rasistično in nacionalistično ideologijo današnje družbe.
Dejstvo je, da je po padcu berlinskega zidu socializem v vzhodnoevropskih državah zelo uspešno zamenjal nacionalizem, v nekdanjih jugoslovanskih republikah pa se je pojavila še težnja po reviziji zgodovine in rehabilitaciji ustaštva, domobranstva in četništva, skratka fašizma, ki v primerjavi z drugo polovico prejšnjega stoletja ni zgolj obroben pojav obskurnih skupin, pač pa sestavni del parlamentarne demokracije. Kot kaže, družbenokritičnemu stripu zlepa ne bo zmanjkalo dela.
V izboru je ena sama ženska, Melita Vovk. Kako si razlagate odsotnost žensk v tukajšnjem stripu minulega stoletja?
Kar se stripa tiče, 20. stoletje res ni bilo ravno prijazno do žensk, ne samo pri nas, ampak nasploh v svetu. Strip kot šund in trivialna likovna zvrst je bil skoraj izključno v domeni moških, ženske pa so se odločale za bolj umetniško ilustracijo. S pojavom neodvisnih stripovskih revij in fanzinov v devetdesetih letih se je na srečo situacija tudi pri stripu korenito spremenila.
Pri nas se je s pojavom Stripburgerja konec devetdesetih let pojavilo precej kakovostnih avtoric, denimo Saša Kerkoš, Tanja Komadina ali Andreja Kocjan, ki so, če se športno izrazim, za las zgrešile uvrstitev na razstavo, saj so svoja angažirana dela objavile v novem stoletju. Bo pa zato v drugem delu razstave precej več žensk.
Melita Vovk: Ljubezen do kulture.
Pravite, da tisti, ki jim je strip namenjen, stripa ne berejo.
Rad bi videl, da bi vsi ljudje brali stripe, potem bi se to pokazalo tudi pri angažmaju avtorjev, ki danes bolj ali manj životarimo. Ogled razstave in knjigo o angažiranem stripu bi priporočil prav vsem, še posebno pa desničarskim politikom.
